Sofija, 19. januar (bbabo.net)
Način, kako bo prehod na obnovljivo energijo spremenil geopolitični red, je eden najbolj zanimivih vidikov preobrazbe. Pravzaprav so se spremembe že začele.
Takšen premik se je zgodil po pojavu fosilnih goriv, ki so večino prejšnjega stoletja krojila odnose med državama. Podobno bo boj za vire, potrebne za zmanjšanje emisij ogljika, zdaj prinesel zmagovalce in poražence ter verjetno porušil nekatere obstoječe bilance stanja.
Analitiki so na splošno nagnjeni k prepričanju, da bodo države, ki so svojo zunanjo politiko gradile na prodaji nafte in zemeljskega plina, izgubile položaj na mednarodnem prizorišču na račun tistih, ki imajo surovine, potrebne za energetski prehod in so uspele izkoristiti njim.
Vseeno pa bi bilo bolje, da ne delamo prenagljenih ocen, saj bo nadaljnji razvoj odvisen od številnih dejavnikov, ki jih je trenutno težko napovedati, priporoča ameriška revija Foreign Affairs. Med njimi so spremembe v oskrbovalnih verigah, uvajanje novih tehnologij, odkrivanje novih nahajališč. Prav tako je treba upoštevati, da bo ta proces zelo dolg.
Tako imenovane naftne države bodo imele obdobje pozitivnega razvoja pred začetkom njihovega nazadovanja, saj bodo fosilna goriva sprva »soobstajala« z obnovljivimi viri, predvsem za zagotavljanje rasti držav v razvoju.
Poleg tega bo svet, ki se zanaša na obnovljive vire energije, zelo verjetno bolj stabilen in varen kot danes, pravijo zagovorniki čiste energije. Obdobje tranzicije v naslednjih 30 letih bodo zaznamovali pretresi brez primere v globalnem ravnovesju, v dinamiki moči in v stanju posameznih držav.
Idealen partner
Spopad med velikimi silami za nadzor nad viri, potrebnimi za razvoj in uporabo čistih tehnologij, se je že začel in zdi se, da Združene države niso v dobrem položaju. New York Times je objavil obširen pregled Demokratične republike Kongo, ki trenutno predstavlja polovico svetovne zaloge kobalta za baterije za električne avtomobile. Članek osvetljuje korupcijo lokalnih politikov, grozljive delovne razmere in okoljsko škodo, opozarja pa tudi na "zaton" Washingtona na mednarodnem prizorišču.
Odnosi med državama so bili vedno zelo tesni. Med drugo svetovno vojno so se Združene države obrnile na Kongo za uran, da bi izdelale atomske bombe, odvržene na Hirošimo in Nagasaki. Nato so porabili na desetine milijard dolarjev za zaščito rudnih nahajališč v državi.
Vendar je niz napačnih volitev na začetku novega stoletja spremenil situacijo. Ameriško podjetje Freeport-McMoRan, ki nadzoruje kongovske rudnike, se je odločilo, da se bo zanašalo predvsem na nafto in porabilo 20 milijard dolarjev za nakup dveh podjetij v sektorju. Ko je cena nafte padla, je skupina potonila v dolgove in bila leta 2016 prisiljena prodati največji rudnik kobalta v državi. Edina potencialna kupca sta dve kitajski podjetji, podprti z naložbami iz Pekinga. Eden od njih je rudnik pridobil za 2,5 milijarde dolarjev.
Administracija predsednika Baracka Obame se zaveda, da kobalt postaja pomemben vir v svetovnem gospodarstvu in da so ZDA na robu zaostanka, vendar nimajo niti sposobnosti niti želje, da bi ovirali dostop Kitajske do tega sektorja. Trenutno so glavni gospodarski viri in politična prizadevanja Washingtona osredotočena na vojne v Afganistanu in Iraku ter operacije proti Islamski državi.
Nato v Belo hišo prispe Donald Trump z obljubo oživitve premoga. Takoj, ko je prevzel funkcijo, je odpovedal vse ukrepe za pospešitev prehoda na električne avtomobile, s čimer je Kitajska dobila dodatno prednost. Peking trenutno nadzoruje 15 od 19 rudnikov kobalta v Kongu.
Sredi novembra je sedanji ameriški predsednik Joe Biden med obiskom tovarne General Motors v Detroitu priznal, da je Peking zmagal na dirki električnih avtomobilov.
"Nekaj je šlo narobe. Kitajska je pred nami," je dejal in kasneje kljubovalno dodal, da se bodo stvari spremenile.
Poiščite litijUpanja Združenih držav, da bodo ponovno pridobile izgubljeno, so v veliki meri odvisna od tega, kaj jim uspe najti pod puščavo severno od Nevade. Po ocenah ima to območje, znano kot Tucker Pass, največje zaloge litija v Severni Ameriki, piše francoski časnik Le Monde. Tako kot kobalt je tudi litij zelo pomemben za energetski prehod. Uporablja se za vetrne turbine, sončne kolektorje in predvsem za baterije za električne avtomobile. Trenutno polovica zalog litija prihaja iz Avstralije, ostalo pa iz Kitajske (17 odstotkov), Čila (22 odstotkov) in Argentine (8 odstotkov).
Združene države Amerike, ki imajo približno 10 odstotkov svetovnih zalog, imajo samo en rudnik na Silver Peaku v bližini Nevade in proizvedejo skoraj 5000 ton na leto. To je nepomembna količina v primerjavi s svetovno proizvodnjo, ki je leta 2020 znašala 82.000 ton. Washington zaostaja tudi pri proizvodnji litij-ionskih baterij - na Kitajskem je 107 od 142 tovarn na svetu, v ZDA pa le devet, čeprav je država izvoznica električnih avtomobilov.
Biden poskuša trend obrniti. Po prevzemu oblasti je podpisal dva odloka. Ena napoveduje, da bo do leta 2030 polovica novih avtomobilov, prodanih v Združenih državah Amerike, električnih, drugi pa je namenjen izboljšanju upravljanja s shranjevanjem litija in razvoju industrije baterij.
Pri tem so ključnega pomena rezerve v Tucker Passu. Po podatkih podjetja Lithium Americas, ki bo izvajalo projekt, ko bo začel delovati, bo rudnik zadostil četrtini svetovnega povpraševanja po litiju in zagotovil baterije za milijon električnih vozil, poroča Internazionale.
Okoljevarstveniki iz Nevade projektu nasprotujejo, saj so prepričani, da v imenu ekološke tranzicije nima smisla žrtvovati neonesnažene zemlje. Po njihovem mnenju bo rudnik naredil okoliška zemljišča nenaseljena za rastline in bo ogrozila številne živali. Poleg tega lahko pridobivanje mineralov onesnaži vodo z nevarnimi kovinami, kot so arzen, antimon in uran, pravijo okoljevarstveniki.
bbabo.Net