Postavitev plinovoda Moč Sibirije 2 skozi Mongolijo bo Gazpromu prihranila milijone dolarjev, menijo intervjuvani strokovnjaki. Tranzit skozi regijo Irkutsk in Burjatijo bo monopolistu omogočil, da se izogne ​​težavam z visokimi gorskimi regijami Altaja, pospešil pa bo tudi socialno uplinjanje Vzhodne Sibirije in Daljnega vzhoda. Ni pa vse tako preprosto - nova pot lahko ogrozi ekologijo doline Tunke.

Nova trasa

Gazprom je predhodno določil traso magistralnega plinovoda Moč Sibirije-2. Nova potekala skozi regijo Irkutsk in tri okrožja Burjatije. Na Ministrstvu za razvoj prometa, energetike in cest Republike Slovenije so sporočili, da bo pri izvajanju projekta preučena možnost socialne uplinitve lokalnih gospodinjstev z omrežjem in utekočinjenim zemeljskim plinom (UZP).

Sprva je pot "Moč Sibirije - 2" prevzela neposredno pot od Altaja do meje s Kitajsko. Ta možnost je omogočila obhod tretjih držav, kot je Mongolija.

Nova shema bo izvirala iz regije Irkutsk, nato pa bo plin tekel od severa proti jugu skozi mesta Zima, Sayansk in Cheremkhovo. Naslednja ključna točka bo dolina Tunka, od koder bo gorivo preusmerjeno na mejo z Mongolijo. Nato se bo plinovod obrnil proti regijam Kyakhtinsky in Zakamensky v Burjatiji in prečkal mejo z azijsko državo v bližini mesta Kyakhta. Na ozemlju Mongolije bo gorivo šlo skozi nadaljevanje "Moč Sibirije - 2" - plinovod Soyuz Vostok, po katerem bo plin prišel do kitajske meje.

Po izvedbi projekta bo Rusija lahko dobavljala gorivo iz Zahodne Sibirije tako na zahod kot na vzhod, saj je prvič v zgodovini dobila pravico izbire tujih kupcev plina. Nova pot bo postopoma preusmerila tranzitni fokus proti Kitajski, katere trg plina naj bi v naslednjih 10-15 letih narasel na rekordnih 550 milijard kubičnih metrov porabe na leto. Do takrat bo končana tudi gradnja Moč Sibirije - 2 (načrt predvideva dokončanje del do leta 2030 -).

Nazaj na novice »

Plinjenje Vzhodne Sibirije in Daljnega vzhoda

Novi Gazpromov projekt ni koristen le zaradi znatnega povečanja dobave goriva na Kitajsko, temveč tudi zaradi pospeševanja hitrosti uplinjanja oddaljenih regij Vzhodne Sibirije in Daljnega vzhoda. Najprej to velja za prebivalce glavnega mesta Burjatije - Ulan-Udeja, pa tudi za težko dostopne vasi v regiji Irkutsk, je dejal Sergej Kondratjev, višji strokovnjak na Inštitutu za energetiko in finance.

Po njegovem mnenju je za zagotavljanje energetske varnosti teh regij idealno uplinjanje z uporabo utekočinjenega zemeljskega plina (LNG). Druga možnost bi bil prenos velikih toplarn na premog v Burjatiji - SPTE-1 in SPTE-2 - na plinsko gorivo.

»Izhod bo izgradnja mini tovarn LNG s proizvodno zmogljivostjo 10-20 milijonov ton. To bo Gazprom stalo nekaj deset milijonov dolarjev. Vendar bo še vedno veliko ceneje kot gradnja velike tovarne LNG v Vladivostoku v vrednosti 5-6 milijard dolarjev.

Vendar pa bo socialna uplinjanje daljnovzhodnih regij še vedno temeljilo na gospodarski učinkovitosti, je dodal Kondratiev.

»Za Gazprom bo 10-15 tisoč rubljev na tisoč kubičnih metrov UZP postala ugodna tarifa. Za primerjavo, stroški tone premoga v Rusiji so v povprečju 3-4 tisoč rubljev. Podoben kazalnik za zemeljski plin, ob upoštevanju njegove kalorične vrednosti, doseže 5-7 tisoč rubljev,« je pojasnil.

Situacijo otežuje dejstvo, da vprašanje domačih cen v Rusiji še ni rešeno, zato se Gazpromu zdaj ne mudi vlagati v gradnjo obratov in terminalov za UZP na Daljnem vzhodu.

»Monopolistu bo neverjetno težko pridobiti celo minimalen dobiček po domačih veleprodajnih cenah 5-6 tisoč rubljev na tisoč kubičnih metrov. Po tej ceni je dobro prodajati gorivo v evropskem delu Rusije z obstoječo infrastrukturo. Začeti vse iz nič na Daljnem vzhodu ob takšni ceni goriva bi bilo samomorilno. V idealnem primeru bi morale biti cene vsaj okoli 10.000 rubljev,« je zaključil strokovnjak.

Nazaj k novicam se zdi, da se je uspelo dogovoriti za razmeroma nizke cene plina za domačo rabo. Poleg tega bo moral Gazprom v prihodnosti neizogibno plačati dodatne milijone dolarjev za tranzit skozi tretjo državo, je poudaril Kondratjev.

»Monopolist tvega, da bo za Mongolijo dobil približno enako pogodbeno ceno kot v primeru Kitajske. Tukaj bo spet oljna vezava, kar pomeni povprečni strošek goriva v območju 250-300 $ na tisoč kubičnih metrov. Res je, to je še vedno boljše od hidro-alternative, pri kateri je Ulan Bator vztrajal v pogajanjih z Rusijo, «je dejal analitik.Glavni pogoj mongolskih oblasti je bila gradnja velikih hidroelektrarn ob izvirih rek, ki se izlivajo v Bajkal. Če bi Ulan Batorju uspelo uresničiti svoj načrt, bi to vodilo v ekološko katastrofo.

»Medtem ko se je v hidroelektrarnah zbirala tekočina, bi regulacija nivoja rečnih virov služila kot predpogoj za močno zmanjšanje količine sladke vode v ruskem jezeru. To bi vodilo tudi do postopnega plitvinja Angare, kar bi prizadelo že številna sibirska mesta,« je pojasnil Kondratiev.

Hkrati je namestnik generalnega direktorja Nacionalnega energetskega inštituta Aleksander Frolov v pogovoru z njim pozval, naj ne pretiravajo Gazpromovih izgub zaradi tranzita skozi Mongolijo.

»Vključitev Ulan Batorja v novo pot je Gazpromu omogočila prihranek milijonov dolarjev. Prejšnja različica je predvidevala precej dolg gorski odsek poti skozi Altaj. Polaganje cevi skozi Mongolijo predvideva večinoma raven teren, na katerem je veliko lažje graditi,« je dejal strokovnjak.

Dodal je, da so letne potrebe Mongolije po plinu relativno majhne. Tudi če bi bile pogodbene cene goriva visoke, Gazprom še vedno ne bi mogel pridobiti znatnih prihodkov od trgovine s to državo.

»V letih 2025–2030 strokovnjaki ocenjujejo potrebe države po plinu na 3 milijarde kubičnih metrov. Za primerjavo, Kitajska je samo leta 2021 porabila približno 370 milijard kubičnih metrov. V tem kontekstu ni smiselno ločeno obravnavati obsega dobave v Mongolijo, to so skromne količine,« je zaključil Frolov.

H4 Kakšen je primer z okolju prijaznim projektom / h4 na novi trasi Gazprom tvega, da se bo soočil ne le z gospodarskimi težavami, temveč tudi z okoljskimi izzivi. Dejstvo je, da pot vključuje polaganje opreme skozi okoljevarstveno območje narodnega parka Tunkinsky, je poudaril Kondratyev.

Po njegovih besedah ​​bo monopolist z veliko verjetnostjo moral posekati gozdne površine za polaganje cevi. Poleg tega lahko okoljsko nevarnost za regijo predstavljajo tudi uhajanja metana, ki se občasno pojavljajo tudi na najsodobnejših plinovodih.

»Ne bi izključil morebitne ponovitve precedensa z naftovodom Vzhodna Sibirija-Tihi ocean. Nato je moral Putin posredovati, da bi pot odmaknil od Bajkalskega jezera.

Glavna nevarnost za dolino Tunka je močno povečanje izpustov toplogrednih plinov. Tona metana je enaka 20-25 tonam CO2. Nekateri ekologi ta koeficient povečajo do 100-kratne razlike,« je dejal strokovnjak.

Hkrati ima Frolov bolj optimističen pogled na okoljsko grožnjo plinovoda Moč Sibirije 2. Po njegovem mnenju ima Gazprom dovolj tehnologij, da čim bolj zaščiti življenja živali iz Rdeče knjige. Kot ilustrativen primer je navedel že izveden plinovod Džubga-Lazarevskoye-Soči, ki je bil zgrajen za zimske olimpijske igre 2014.

»Na obalnem območju je bilo nemogoče položiti cev. Kot rezultat, je Gazprom izvedel usmerjeno vrtanje, polaganje opreme pod naravovarstveno cono. V tem scenariju sploh ni treba posekati gozdov v dolini Tunkinskaya. In iste kompresorske postaje z veliko močjo je mogoče namestiti ne po 100-150 km, ampak po 500 km,« je poudaril.

Ob tem je Frolov izpostavil minimalna tveganja uhajanja metana ob trasi Moč Sibirije-2: takšne sodobne objekte bodo redno preverjali z interno spektroskopijo, roboti pa bodo krepili močne šive cevovoda.

»Isti Severni tok deluje že več kot 10 let. Če bi evrookoljevarstveniki razkrili še najmanjše puščanje, bi dvignili takšen hrup ... Namesto tega so že pred gradnjo SP-1 na dnu Baltskega morja našli ladjo s tovorom kemičnih bojnih sredstev , ki je potonila že v prvi svetovni vojni. Strašno si je predstavljati, koliko je še takšnih čolnov ... V tem ozadju je govoriti o okoljski škodi plinovoda preprosto smešno,« je povzel Frolov.

bbabo.Net