Usoda Libanona že dolgo visi na nitki. Negotovo uravnotežena sektaška formula je vplivala na njeno stabilnost, medtem ko bi se regionalna medarabska antanta – ali pomanjkanje le-te – lahko prevedla v detant ali nasilna dejanja, mednarodno soočenje Vzhod-Zahod pa bi lahko spodbudilo spore med razdeljenimi Libanonci. Toda v zadnjih 15 letih je bilo očitno, da se je Libanon trdno umestil v orbito Irana, ki je nagnjen k zasmehovanju Izraela in Zahoda, pri čemer mednarodno skupnost vleče v dolgotrajna pogajanja za zajezitev svojega jedrskega programa, hkrati pa zanika kakršno koli vmešavanje v zadeve arabskih držav. Hezbolah je služil interesom Teherana v želji, da bi prevladoval v Libanonu in ga uporabil v svojih spopadih z arabskimi zalivskimi državami in širšim svetom.
Ni novica pisati, da ima Hezbolah popoln nadzor nad Libanonom, medtem ko takšen nadzor predstavlja tako, da podpira predstavnike vsake od sektaških skupnosti v Libanonu, kot zahteva kvazidemokracija v državi.
Nedavna odločitev voditelja sunitskih muslimanov Saada Haririja, da se umakne iz libanonske politike, odpira vrata šiitskemu Hezbolahu, da okrepi svoj že tako močan nadzor nad državo, zaradi česar postane bastijo iranskega vpliva na Sredozemlju. Toda to bi lahko tudi tvegalo, da bi libanonsko sunitsko skupnost spravilo v obup in najbolj marginalizirane potisnilo v roke skrajnežev.
Razlog trikratnega premierja Haririja za izstop iz javnega življenja in bojkot majavih splošnih volitev bi lahko še dodatno destabiliziral Libanon, saj je kot ključni razlog za odstop navedel iranski vpliv na libanonske zadeve. Dejal je, da ne vidi veliko upanja na morebitne pozitivne spremembe za državo in njeno trpeče prebivalstvo.
Haririjev odhod, ki so ga dolgo pričakovali tisti, ki so videli nesmiselnost politike okrasitve oken, odpira novo fazo v libanonski sektaški politiki, ki jo vodi sistem delitve oblasti med številnimi sektami. Zazvoni tudi zaradi strahu, da bi miroljuben, vključujoč, na kompromisih temelječ pristop k libanonskim politikam, ki sta ga sprejela Hariri in njegovo gibanje za prihodnost, zlahka zamenjalo demagoško, bolj ekstremistično nagnjeno vodstvo, ki bi ga lahko podprlo ali celo izdelalo prevladujoča sila, ki nadzoruje vsako zadevo v libanonskih notranjih, regionalnih in mednarodnih zadevah.
Haririjeva poteza bi lahko tudi pospešila razdrobljenost sunitske skupnosti, katere večina še vedno nasprotuje Hezbolahovi postavitvi v Libanonu in iranski regionalni agendi, za razliko od krščanske skupnosti, ki je že razdeljena. Predsednik Michel Aoun, na primer, govori o Hezbolahovi agendi, saj pomaga razjedati državo, družbo in neodvisnost države v korist žigosanja gume in spodbujanja interesov svojih pokroviteljev v Teheranu.
Ta izstop enega od ključnih libanonskih proti Hezbolahovih sunitskih voditeljev – katerega očeta nekdanjega premierja je mednarodno sodišče ugotovilo, da ga je ubil podružnica Hezbolaha – povečuje negotovost Libanona. Ta majhna država je bila na robu, odkar so jo označili za eno najhujših finančnih kriz na svetu v zadnjih 100 letih. Ima propadajoče gospodarstvo, njena nacionalna valuta je v prostem padu, oskrba z električno energijo je zmanjšana na eno ali dve uri na dan, življenjski stroški rastejo v nebo, cene goriva pa naraščajo. Vse to je nadziral politični razred, ki je odločen nadaljevati s svojo korupcijo in poneverbo državnih in nedržavnih sredstev ter hkrati preprečiti reforme, od katerih je odvisna mednarodna podpora.
Vpliv Haririjeve objave še ni čutiti, vendar bo zagotovo presegel volitve, kar verjetno ne bo osvežilo negotovo umerjene porazdelitve sedežev, ki so se zamahnili v korist Hezbolaha in zagovornikov njegove politike v državi. Hezbolah, ki je vojaško in finančno močnejši od večine frakcij v Libanonu, je v dobrem položaju, da izkoristi Haririjevo umik iz javnega življenja.
Hezbolah je v dobrem položaju, da izkoristi umik nekdanjega premierja iz javnega življenja.
Hezbolah že leta poskuša spodkopati in oslabiti Haririjev oprijem nad sunitsko skupnostjo v Libanonu. Mnogi verjamejo, da bodo praznino, ki jo zapusti, verjetno zapolnile obrobne sunitske osebnosti, ki so povezane s Hezbolahom, ki nimajo nacionalne sunitske podpore, pa tudi regionalnega in mednarodnega položaja. Obenem mora biti Hezbolah previden pri pojavu bolj sokolskih osebnosti, ki si bodo prizadevale za konfrontacijo, namesto da bi sklepale kompromise, kot se je odločil Hariri.Oslabljen Hariri in šibkejša sunitska skupnost sta bila vedno cilj iransko zavezniškega Hezbolaha, vendar bo sprememba pravil s Haririjevim izstopom pred majskimi volitvami izkrivila izračune skupine. Vendar pa je malo verjetno, da bo to preusmerilo njeno pot od utrjevanja nadzora nad bankrotiranim in razlastiljenim Libanonom, ki se bliža svoji končni usodi propadle države.
Libanon po Haririju bo bolj nevaren kraj. Zdi se, da se je njegova formula delitve moči, ki so jo nekateri Libanonci že leta sovražili, približala nepomembnosti. Hezbolah bo vedno sposoben podpreti zvesto sunitsko vodstvo, ki se bo prikazalo na svetovnem prizorišču in dodalo svoji skrbno zasnovani, ustavno skladni nacionalni mešanici nominalnega vodstva, in se ne bo izogibal pripravi ekstremistov za takšne vloge, če bo potrebno. Dvomim pa, da bo to premagalo dodatno marginalizirano sunitsko skupnost, ki je bila potisnjena na rob in že dolgo verjame, da je Libanon kot država sposoben preživeti le, če so vse njegove skupnosti zastopane v negotovo uravnoteženi formuli distribucije moči, hkrati pa tudi odločen, da bo kljub vsemu ohranil svoje posebne odnose z arabskimi zalivskimi državami.
Izjava o omejitvi odgovornosti: Stališča, ki jih izrazijo pisci v tem razdelku, so njihova lastna in ne odražajo nujno stališča bbabo.net
bbabo.Net