Kavkaz (bbabo.net), - Osmo srečanje svetovalnega sveta za Južni plinski koridor (SGC) je zabeležilo uspeh v odnosih med Brusljem in Bakujem. Glavni rezultat foruma je bil, da se je Azerbajdžan v ozadju ostre krize v odnosih med Zahodom in Rusijo zavezal, da bo povečal dobavo plina Evropi, EU pa bo republiki namenila 2 milijardi evrov pomoči. bbabo.net se je o rezultatih pogajanj med Evropsko unijo in Azerbajdžanom pogovarjal s političnim opazovalcem, glavnim urednikom portala Minval.az Emilom Mustafajevim.

— Na 8. zasedanju svetovalnega sveta SCG sta se Azerbajdžan in EU dogovorila o povečanju dobave plina Evropi. Kako bo to vplivalo na odnose med Bakujem in Brusljem?

- Seveda, samo pozitivno. Baku je ponovno dokazal, da je zanesljiv partner in nanj se lahko vedno zanesete. Po drugi strani pa se spomnimo, da je tudi predsednik Ilham Alijev izjavil, da je Evropska unija, z izjemo Francije, med 44-dnevno vojno v Karabahu izkazala nevtralnost. Zato se bodo odnosi med Bakujem in Brusljem le razvijali, lahko pa govorimo predvsem o gospodarskem sodelovanju.

Kar zadeva politično sodelovanje, sta stranki diametralno v različnih geopolitičnih realnostih in lupinah. Čeprav je tu dodati, da pogajanja o podpisu strateškega partnerstva potekajo, pa ne pozabimo, da potekajo že nekaj let in strankama še ni uspelo doseči uspeha.

— Ta odločitev je bila sprejeta v ozadju ukrajinske krize in morebitnih sankcij proti Rusiji. Kako bodo dogovori, doseženi med Bakujem in EU, vplivali na odnose med Azerbajdžanom in Rusijo? Kako ga bodo dojemali v Moskvi?

- Prvič, obseg dobave azerbajdžanskega plina na evropski trg ni primerljiv z ruskim. Baku je utrujen od tega ponavljanja, pred kratkim je bila izjava našega veleposlanika v Veliki Britaniji Elina Suleymanova. V intervjuju za Bloomberg je dejal, da raven ponudbe ni primerljiva. Toda to vprašanje na žalost vedno aktivirajo različni propagandisti na predvečer pomembnih dosežkov naše države v energetskih zadevah. In zdaj se spet soočamo s takšnim polnjenjem, da bi vnesli razdor v odnose med Bakujem in Moskvo. Dobra novica je, da so ti odnosi prestali preizkus druge vojne v Karabahu in se v nasprotju z napovedmi opazovalcev niso poslabšali, nasprotno, v njih se je pokazalo veliko pozitivnega.

Drugič, doseženi sporazumi nanje nikakor ne bi smeli vplivati. Azerbajdžan je suverena država, oblasti v državi vodijo nacionalni interesi in delujejo ne glede na kogar koli. Upoštevati je treba tudi svetovno gospodarsko situacijo - zdaj so razvite države v težkem položaju, trend se ne bo izboljšal.

Rusija dobavlja Evropo s približno 400 milijardami kubičnih metrov plina (na leto), kar je približno 41 % celotnega evropskega trga, medtem ko je Azerbajdžan leta 2021 dobavil le 10 milijard in bo z vsemi svojimi zmogljivostmi evropskim državam lahko dobavil le 30 milijard trgih, ne več. Hkrati gre v Turčijo 8 milijard kubičnih metrov. To pomeni, da bo v Evropo na vrhuncu domače proizvodnje in izvoza plina v najboljšem primeru doseglo le 23 milijard kubičnih metrov plina. Mislim, da ta obseg - 23 - ne more navdušiti Rusije in biti konkurent njenemu modremu gorivu v svetovnem merilu. Poleg tega Rusija večinoma oskrbuje s plinom severno in srednjo Evropo, Azerbajdžan pa le južni del celine.

- V kolikšni meri lahko Azerbajdžan zagotavlja plin EU? Ali je mogoče prek Azerbajdžana dobavljati iranski ali turkmenski plin v Evropo?

- Jasno je, da Baku ne more zagotoviti vseh potreb Evrope, vendar se niti ne pretvarja, da to počne. Toda od začetka leta je Azerbajdžan začel prejemati turkmenski plin v skladu s tristranskim sporazumom z Iranom in Turkmenistanom o zamenjavi zalog modrega goriva. In zdi se mi, da če se Zahod kljub temu ne uspe dogovoriti z Rusijo in se na vzhodu Ukrajine začne vojna, bo iranski ali turkmenski plin nedvomno zelo potreben. Vsekakor pa EU ne glede na razplet okoli Ukrajine že resno razmišlja o zmanjšanju odvisnosti od ruskega plina. Vendar pa je realnost, kot sem rekel zgoraj, sam Azerbajdžan nima takšnih količin, da bi nadomestil Rusijo.

Drugo vprašanje sta iranski in turkmenski plin. In tu lahko Azerbajdžan deluje kot tranzitna država. Iran je še vedno pod sankcijami, pogajanja za vrnitev k jedrskemu dogovoru še potekajo, a zaenkrat brez rezultatov. Po drugi strani pa je med Iranom in Turčijo že pripravljen plinovod s kapaciteto 23 milijard kubičnih metrov plina na leto. To pomeni, da Azerbajdžan ni potreben. Hkrati, če opazite, se je pred kratkim pojavilo sporočilo, da Iran povečuje dobavo plina Turčiji za 50%.

Kar zadeva turkmenski plin, je glavni partner te države Kitajska.

bbabo.Net