HELSINKI – Finska je desetletja preživela kot neodvisna in nezasedena demokracija v senci Sovjetske zveze, tako da je Kremlju predala velik vpliv na svojo politiko in se med hladno vojno odrekla občutljivi nevtralnosti.

Ta model – v diplomatskih krogih poznan kot finlandizacija – se zdaj skliceva na možno rešitev nasprotja glede Ukrajine, idejo, ki bi učinkovito nevtralizirala njeno suverenost in morda Rusiji omogočila novo sfero vpliva za novo obdobje.

Toda za Fince, kaj šele za Ukrajince, ni ideja, da bi jih lahko zrahljali na pogajalsko mizo, ki bi zaudarjali po imperialistični politiki starega sveta, ki je nekoč zmanjšala manjše narode na celini na piščane v igri, nad katero niso imeli nadzora.

Vprašajte Fince po zasneženih helsinških trgih, mrzlih pristaniščih, kavarnah s nordijskim dizajnom in sodobnih knjižnicah, kaj si mislijo o »finlandizaciji« in starejša generacija vas bo morda gledala poševno, mlajša pa prazna o pojmu, ki mnogim pripada v preteklost.

"Za Fince je to negativno," je dejal Mika Aaltola, direktor finskega inštituta za mednarodne zadeve. "To je povezano z zelo težkim obdobjem v finski zgodovini."

Medtem ko je politika pomagala tej državi na robu Arktike, da se je izognila usodi srednje- in vzhodnoevropskih držav na jugu, ki so bile okupirane kot del sovjetskega bloka, je neodvisnost Finske prišla za ceno požiranja prav majhne doze samocenzure. in tuji vpliv.

To se je bistveno spremenilo, ko se je hladna vojna končala pred več kot 30 leti, zaradi česar je "finlandizacija" zastarel izraz, ki ne velja več za državo, ki je temu izrazu dala ime, kjer ga celo obravnavajo kot žaljivko.

Današnja Finska je članica Evropske unije, ki uporablja evro in se z ZDA in Evropo ukvarja pod lastnimi pogoji. Pohvaljena je zaradi pomanjkanja korupcije in velikodušne socialne države ter je globoko zahodnjaška, z močnimi partnerstvi, če ne že članstvom, v Natu.

Če sploh kaj, je ruska grožnja Ukrajini samo spodbudila Fince, da so bolj odkrito kot prej razpravljali o tem, ali je Nato smiseln zanje, in nekoč močno nasprotovanje se razjeda. Toda Finci se tudi jasno zavedajo, da imajo občutljiv odnos z Rusijo, in so previdni, da ne bi po nepotrebnem provocirali predsednika Vladimirja Putina. Kljub temu je to daleč od popuščanja, ki so mu bili vsiljeni med hladno vojno.

Kljub temu se je model znova pojavil ta teden, ko je francoskega predsednika Emmanuela Macrona novinar med njegovo šatl diplomacijo v Moskvi vprašal za pogovore, ali je finska možnost za Ukrajino. Odgovoril je: "Da, to je ena od možnosti na mizi."

Francoski predsednik se je pozneje poskušal umakniti od pripomb. Toda seme finlandizacije je bilo zasajeno v domišljiji nekaterih ukrajinskih opazovalcev, čeprav so se Finci sami brzdali.

"Mislimo, da to pomeni dati glavo v grm," je dejala 45-letna Elena Gorschkow, sindikalna funkcionarka, ki je kadila cigareto na zasneženem Senatnem trgu.

Vse okoli nje so bili znaki vpliva Rusije, ki je vladala Finski od 1809 do 1917. Pogledala je na visok kip carja Aleksandra II., ki je osvobodil ruske podložnike, ter na vladne pisarne in helsinško katedralo, zgrajeno v katedrali sv. Peterburški stil. Na smetnjakih so rumeni plakati pisali Achtung Russia ali Pazite se, Rusija, s Putinovim obrazom, ki je nadomestil lobanjo nad križnimi kostmi.

Hči ruskega očeta in matere Finke Gorschkow je povedala, da je odraščala s Finci, ki so sumničavi do njenega ruskega imena, in da njena mati še vedno noče govoriti o politiki, ko gre za Rusijo.

V osrednji knjižnici Oodi v Helsinkih, kjer so študentje na brezplačnih računalnikih montirali filmske posnetke, ženske vezele jakne s šivalnimi stroji, hipsterji pa so se družili v kavarnah, je Matti Hjerppe (69) pogledal čez zasneženo polje pri stavbi parlamenta in dejal, da se vrnitev beseda finlandizacija »me nasmeji«.

"Še naprej se pojavlja," je rekel. "Vedno se zgodijo iste stvari," se nanaša na impulz Rusije, da razširi svoj vpliv na dežele ob svojih mejah.

Pravzaprav se je izraz, ki so ga prvotno skovali Nemci v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (Finlandizierung), nazadnje pojavil leta 2014, med rusko invazijo na Krim, ko so ga stari hladni bojevniki tudi takrat predlagali kot možno rešitev. (»Morali bi zavzeti držo, primerljivo s finsko,« je zapisal Henry Kissinger za Washington Post, medtem ko je Zbigniew Brzezinski zapisal, da je »finski model idealen za Ukrajino.«)

Toda Finci so dejali, da je ta model nagrajeval politike, ki so izpolnjevali rusko naročilo, iztrebljal tiste, ki so nasprotovali ruskemu vplivu, in uvedel vrsto tajnih operativcev "domače ruske" v državi, ki so tesno sodelovali s finsko elito.Hjerppe, upokojeni knjižničar, je dejal, da ga je ta izraz tudi "malo prestrašil", in pojasnil, kako se je med hladno vojno samocenzura razširila s hodnikov oblasti na družinsko dnevno sobo.

Hjerppe se je spominjal, da je kot mladenič gojil negativna čustva do Rusije, a jih je zadržal zase. Mnogi mladi so morda imeli raje pouk angleščine kot ruščino in ameriške kavbojke pred sovjetskim standardom, vendar je bila očitna kritika Rusije, čeprav ni bila nezakonita, tabu.

Šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja med rusko okupacijo nekdanje Češkoslovaške, kjer je njegova družina dopustovala in se je udeležil poletnega tabora, je Hjeppe spoznal, da njegov oče – vidno zaskrbljen, čeprav je bil komunistični minister v finski vladi – deli podobna čustva. "Spoznal sem, da moji starši niso marali Sovjetske zveze," je dejal.

Aaltola, strokovnjak za zunanjo politiko, je menil, da finlandizacija ni dobra za Ukrajino ali Finsko, in čeprav je dejal, da je to obdobje trdno v zgodovini države, bi lahko ponovna uvedba v drugi ruski obmejni državi le pospešila njeno vrnitev sem.

"Finci razumejo, kaj se dogaja v Ukrajini, ne ostane v Ukrajini," je dejal.

Nevarnost pomiritve Putina se pogosto pojavlja na Finskem in v resnici Finci trdijo, da njihova neodvisnost in cepljenje novemu krogu finlandizacije izhajata iz Putinovega spoštovanja do njihove tradicije vojaške sposobnosti in pripravljenosti vzeti v roke orožje.

Sovjeti so leta 1939 želeli, da bodo svojega manjšega soseda ugasnili, a majhna finska sila je več mesecev zadrževala Rdečo armado. Stalin je na koncu zmagal v tako imenovani zimski vojni in zavzel 11 % ozemlja Finske, vendar Sovjeti nikoli niso zasedli države in Finska je ohranila svojo neodvisnost.

Za razliko od Švedske, ki se je v veliki meri razorožila, Finska ostaja dobro oborožena, pred kratkim je od ZDA naročila 64 lovskih letal F-35. Ima 180.000 močno vojsko in močno nacionalno odločenost, da se brani.

Emilia Kullas, nekdanja urednica finske poslovne publikacije, je dejala, da je danes več odprtosti za razpravo o temi Nata in slišati, kaj imajo o tem povedati njihovi politiki, deloma tudi zaradi ruske agresije. "Dejstvo, da govorimo o Natu, je novo," je dejala.

Vendar je bila to še vedno občutljiva tema, o kateri finski politiki pogosto zavračajo razpravo, da bi obdržali svoj vzvod med Natom in Rusijo.

Januarja je finska liberalna premierka Sanna Marin dejala za Reuters, da je "zelo malo verjetno", da bi Finska zaprosila za članstvo v Natu v svojem trenutnem mandatu. Konservativci so jo označili za naivno, politični analitiki pa pravijo, da bi bila to morda zvijača poteza, da bi spodkopali uporabo Nata kot političnega vprašanja njenih kritikov.

Vsak predlog finlandizacije ostaja tabu. Predsednik parlamentarnega odbora za zunanje zadeve Mika Niikko je v torek dejal, da bo odstopil, potem ko je predlagal, da je to, kar so trdili kritiki, zvenelo zelo podobno politiki finske politike do Ukrajine. Na Twitterju je zapisal, da bi moral Macron ali kdo drug javno izjaviti, da "Ukrajina ne bo vstopila v Nato".

Leta 2014 je vladni okoljski minister odstopil, potem ko so ga napadli, ker je žalil Finsko, ker je odločitev svoje vlade, da zeleno osvetli rusko zgrajeni jedrski reaktor, skliceval na moskovske ponudbe in vračanje k "finlandizaciji".

Beseda je morda zdaj pred očmi tistim, ki iščejo rešitev za ukrajinsko krizo, a na Finskem tega vsi ne vedo dobro.

»Včeraj zvečer sem v novicah ob 10. uri slišala izraz finlandizacija,« je povedala 35-letna Marleene Rytioja, ko je preganjala svojega dveletnega sina v otroškem delu knjižnice, poleg več deset lepo parkiranih vozičkov. "V šoli sem slišal za izraz, vendar ne vem, kaj pomeni."

Povedala je, da ima to negativno konotacijo, vendar se je zdela ideja o tem, da Rusija kar koli določa v njenem življenju, njeni resničnosti popolnoma tuja.

"Seveda se počutim zahodno," je rekla. "Nismo Rusi."

© 2022 The New York Times Company

Preberite več na nytimes.com

bbabo.Net