Vprašanje vstopa Ukrajine v Nato je zdaj ključno – Putin je večkrat omenil, da Rusija takšnega razvoja dogodkov ne bo tolerirala. Odločili smo se, da se spomnimo, kako se je Nato razširil na vzhod, začenši z razpadom ZSSR.
Želja po vstopu v Nato je bila v Kijevu izražena tudi v ozadju razpada ZSSR - Ukrajina se je že leta 1992 pridružila Svetu za severnoatlantsko sodelovanje (kasneje preimenovan v Evroatlantski partnerski svet), od leta 1994 pa je postala članica program Partnerstvo za mir. Nekaj časa pozneje, leta 1997, je bila podpisana "Listina o posebnem partnerstvu med Natom in Ukrajino".
V okviru neformalnega srečanja zunanjih ministrov držav Severnoatlantskega zavezništva, ki je potekalo aprila 2005 v Vilni, je potekalo srečanje komisije Ukrajina-NATO, ki je odprlo fazo "intenzivnega dialoga" med Kijevom in Brusljem, kar so razlagali kot prvi pravi korak k integraciji Ukrajine v zavezništvo. Toda kmalu - leta 2006 - je takratni ukrajinski predsednik Viktor Janukovič med delovnim obiskom v Bruslju sporočil, da njegova država ni pripravljena postati članica Nata.
Od leta 2014 se želi Ukrajina pridružiti zavezništvu. Vodja ukrajinskega obrambnega ministrstva je pred štirimi leti sporočil, da je Kijev izpolnil 90 odstotkov načrta za prilagoditev oboroženih sil države standardom Nata. Marca 2018 je Ukrajina postala uradni kandidat za članstvo, ki je leta 2020 dobila status partnerja z razširjenimi priložnostmi.
Na lanskem vrhu v Bruslju pa voditelji Nata Ukrajini ponovno niso posredovali akcijskega načrta za članstvo, čeprav so ponovno potrdili odločitev, sprejeto na vrhu v Bukarešti leta 2008, da bo Ukrajina v prihodnosti postala članica zavezništva. Načrt predvideva, da države kandidatke prejmejo povratne informacije o svojih dejanjih v zvezi s pripravo na članstvo v zavezništvu in skladnostjo s standardi Nata. Mimogrede, letos naj bi bil vrh Nata junija 2022 v Madridu.
Madžarska, Poljska in Češka so postale "pionirke" med državami, ki so bile prej del socialističnega tabora v Natu leta 1999. In pet let pozneje se je severnoatlantska zveza razširila na vzhod in v svoje vrste poleg Bolgarije, Romunije, Slovaške in Slovenije vzela še tri baltske republike.
Kljub temu, da so na Baltiku precej odkrito govorili o poti v članstvo v Natu od samega začetka devetdesetih let, so v Moskvi sprejem Latvije, Litve in Estonije v Natove vrste (čeprav je Rusija že pred tem mejila na Norveška, članica zavezništva, od leta 1999 pa je Kaliningradska regija prišla v stik s Poljsko, ki je vstopila v Nato). In zadeva tukaj ne zadeva le splošne kršitve vojaško-političnega ravnovesja na zahodnih mejah Rusije (na primer, čas letenja Natovih bojnih letal do velikih ruskih mest se je zmanjšal na 5-30 minut), ampak tudi precej specifične težave, ki so se pojavile. Zlasti s sprejemom Litve v zavezništvo sta postala težja prevoz vojaškega osebja in tranzit vojaškega tovora v regijo Kaliningrad.
Vsekakor so v zvezi s širitvijo Nata na račun baltskih republik in možnostjo vzpostavitve Natovih oporišč na njihovem ozemlju podali zelo ostre izjave predstavnikov zunanjepolitičnih in obrambnih resorjev Rusije. Na primer, obljubljena je bila revizija jedrske komponente ruske vojaške doktrine. In v nekaj dneh so, kot je takrat pisal tisk, v Rzhevu nenadoma potekale vaje sil zračne obrambe z razvojem akcij zračne obrambe v primeru, da bi Natova letala kršila meje zavezniške rusko-beloruske države.
Kljub temu, kot je zapisal nekdanji veleposlanik ZDA v Moskvi (in zdaj direktor Cie) William Burns v svojih spominih Nevidna sila, "Putin se skorajda ni uprl sprejemu baltskih držav v Nato – med prvim mandatom je imel druge skrbi." Ameriški diplomat pa še ugotavlja, da so bile stvari z Gruzijo in poleg tega z Ukrajino drugačne. Nobenega dvoma ni bilo, da bo Putin z vso močjo nasprotoval korakom teh dveh držav proti Natu.
Naslednji trije valovi širitve severnoatlantskega bloka so šli dovolj daleč od ruskih meja in so zajeli Balkan. Albanija in Hrvaška sta bili prvič sprejeti leta 2009. Črna gora je leta 2017 postala članica Nata. Marca 2020 - Severna Makedonija.
Natova širitev na Balkan je v nekaterih primerih potekala brez večjih težav, v drugih pa je naletela na ovire. Albanija, Hrvaška in Makedonija so se že leta 2003 odločile za ustanovitev združenja Jadranska listina za skupne evroatlantske integracije. A če so bili Albanci in Hrvate nekaj let pozneje sprejeti v Nato, je imela Makedonija resne težave: njen pristop k zavezništvu je blokirala Grčija, ki je protestirala proti uporabi te države z istim imenom kot grška regija. Kot izhod je bila predlagana sprememba imena države - več kot 80 odstotkov Makedoncev se je izreklo proti temu koraku (približno toliko jih je bilo za vstop v Nato).Trajalo je več kot desetletje zamude, težkih notranjepolitičnih spopadov in na koncu preimenovanja republike v Severno Makedonijo, da je postala članica Severnoatlantskega zavezništva. Moskva je ob tej priložnosti dejala, da vstop Skopja v Nato ne prinaša "nobene dodane vrednosti - ne evropske, ne regionalne, ne nacionalne varnosti", tak korak pa bo ustvaril le "nove ločnice".
Kar zadeva Črno goro, je svojo pot v Nato začela s pristopom k Partnerstvu za mir, medtem ko je še vedno v konfederativnem zavezništvu s Srbijo.
V črnogorski družbi ni bilo soglasja glede vstopa v blok – nekatere ankete so pokazale, da je več kot polovica vprašanih v državi nasprotovala članstvu v Natu, druge so pokazale rahlo prevlado privržencev prihodnosti Nata. Kakor koli že, leta 2009 je črnogorska stran prejela akcijski načrt za članstvo iz Bruslja - in že v tej fazi v Rusiji so ta dejanja »slovanskih bratov« povzročila, milo rečeno, negativen odziv. Zlasti leta 2015 so se pojavile izjave predstavnikov ruskega zunanjega ministrstva, da si Moskva prizadeva za opozarjanje Črne gore na možne posledice vstopa v zavezništvo. Predvsem v Kremlju so jasno povedali, da bi pristop Črne gore v Nato vodil v povračilne ukrepe ruske strani "v smislu zagotavljanja varnosti in ohranjanja interesov". Kljub temu je bila slovanska država 5. junija 2017 uradno sprejeta v Nato, kar so številni opazovalci dojemali kot »poskusni balon« z namenom, da bi Srbijo potegnili v severnoatlantsko orbito.
Bosna in Hercegovina, ki je prejela akcijski načrt za članstvo že leta 2010, je zdaj na čakalni listi za Nato. Kar zadeva Ukrajino in Gruzijo, še nista prejeli MAP iz Bruslja, saj so se omejili na dodelitev statusa "pospešenega dialoga", ki predvideva različne reforme v sektorjih nacionalne varnosti, oboroženih sil, da jih prilagodijo standardom Nata, in kasnejši prejem MAP.
bbabo.Net