Frank-Walter Steinmeier je bil po nedeljskem glasovanju v zvezni skupščini ponovno izvoljen za predsednika Nemčije. To, da je politik to funkcijo zasedel drugič, nikogar ni presenetilo: podpirajo ga tako vladajoče stranke kot opozicija. Drugo neprijetno presenečenje za Moskvo je bilo, da je gospod Steinmeier, ki se je že večkrat zavzel za razvoj rusko-nemških odnosov, v svojem uvodnem govoru izjavil, da je Rusija tista, ki ogroža demokracijo in "vojaški konflikt sredi Vzhodne Evrope".
Kandidaturo g. Steinmeierja je podprla večina poslancev Zvezne skupščine - 1045 od 1472. Ta organ v Nemčiji se skliče enkrat na pet let z edinim namenom izvolitve novega vodje države. Politik, ki nastopi na tej funkciji, preneha s članstvom v določeni politični stranki in začne opravljati predvsem reprezentativne funkcije: podpisuje mednarodne pogodbe, preverja ustavnost sprejemanja zakonov in lahko pomiluje obsojene. Predsednik na predlog kanclerja imenuje in razrešuje zvezne ministre; Bundestagu tudi formalno predlaga kandidaturo kanclerja. On, ki se zanaša na svojo avtoriteto, deluje kot posrednik, ki rešuje razlike med politiki.
Frank-Walter Steinmeier se je v svojem prvem mandatu odlično izkazal pri tej nalogi in se uveljavil kot graditelj mostov, ki ga Nemčija vidi kot predsednika.
V veliki meri zahvaljujoč njegovim posredniškim prizadevanjem je Nemčiji uspelo izstopiti iz političnega vakuma leta 2017, ki smo ga zapomnili po najdaljših koalicijskih pogajanjih v zgodovini države, ki je na sestavo nove vlade čakala 171 dni. »To je visoka umetnost, ki jo je Frank-Walter Steinmeier obvladal do popolnosti – dajati ton in vplivati, ne da bi bili v ospredju,« pravi nemški politolog Andrea Römmele.
Visoka umetnost mehke moči je ključno orodje za njegovo dolgo politično kariero. Socialni demokrat Steinmeier je dvakrat vodil nemško zunanje ministrstvo in obakrat v kabinetu vodje Krščansko-demokratske unije (CDU) Angele Merkel: od leta 2005 do 2009 in od 2013 do 2017. Leta 2009 je izgubil boj za stolček kanclerke Angele Merkel, a med njima ni prišlo do sovražnosti. Kanclerka Merkel je pred predsedniškimi volitvami leta 2017 nedvoumno podprla Steinmeierjevo kandidaturo in jo označila za "odločitev, ki temelji na zdravi pameti".
Nato strankarski blok pod vodstvom Angele Merkel - CDU in Krščanskosocialna unija (CSU) - zaradi spoštovanja do figure Franka-Walterja Steinmeierja ni predlagal svojega kandidata za sodelovanje v predsedniški tekmi. Zdi se, da se je v zadnjih petih letih marsikaj spremenilo: Angela Merkel je povsem zapustila politiko, konservativni blok CDU/CSU je šel v opozicijo, a še vedno glasuje za predsednika Steinmeierja.
In vendar lahko rečemo, da je imel gospod Steinmeier srečo - ni predstavil vrednega nasprotnika. Dejstvo je, da čeprav od leta 1949 najvišje državno mesto v Nemčiji zasedajo moški, si država vse bolj prizadeva za enakost spolov. To bi se po mnenju nemških državljanov moralo odražati v porazdelitvi ključnih političnih mest, a zgodilo se je, da se mu je z odhodom Angele Merkel država še bolj oddaljila.
Tega stališča v Nemčiji ne delijo le levičarji in centristi, temveč tudi številni politiki CDU/CSU. "Po 72 letih je končno prišel čas za žensko zvezno predsednico," pravi poslanka konservativnega Bundestaga Gitta Konnemann. In novi vodja CDU Friedrich Merz je pred dvema mesecema, med svojo volilno kampanjo, na novinarska vprašanja o nominaciji kandidatke stranke za predsednico ZRN odgovarjal: »Mislim, da je naravno, da bomo to storili. to."
Toda že v začetku januarja, ko je bil Armin Laschet, ki je spodletel na jesenskih volitvah v Bundestag, še vedno vodja stranke, je bila sprejeta odločitev: 13. februarja 2022 bo blok CDU / CSU podprl kandidaturo Franka. -Walter Steinmeier. G. Laschet je trdil, da je v težkem obdobju pandemije koronavirusa za državo na čelu Nemčije potreben »avtoritativni glas«, ki lahko združuje različna stališča. Pohvalil je tudi predsednikovo strokovnost in usposobljenost tako v notranji kot zunanji politiki.Nemogoče pa je nedvoumno reči, kako upravičena je bila tokratna »zdravorazumska odločitev« za CDU/CSU. Številni opazovalci poudarjajo, da je imel konservativni blok letos v Zvezni skupščini več predstavnikov kot katera koli druga posamezna stranka - 446. To je seveda manj kot vladajoča koalicija SPD (389), Zeleni (234 ) in Svobodni Demokrati (153), skupaj 776 delegatov. Obstajajo pa previdni predlogi, da bi kandidaturo žensk CDU/CSU lahko podprli tudi Zeleni, za katere je vprašanje enakosti spolov eno osrednjih na dnevnem redu. Še več, v vrstah konservativcev so bile tudi po odhodu Angele Merkel bistre in močne ženske, ki bi se res lahko kvalificirale za mesto vodje države.
Posledično so bili 13. februarja na glasovnicah predstavljeni štirje priimki: trije so moški.
Tekmovalci Franka-Walterja Steinmeierja so zbrali skupno 20 % glasov: med njimi prednjači škandalozni politik in ekonomist Max Otte, ki je govoril iz desne populistične stranke Alternativa za Nemčijo, za katero je že bil brez članstva v CSU (9,5 %); za njim sta kandidat nestrankarske levice Gerhard Trabert (6,5 %) in Stephanie Gebauer, predstavnica male stranke Svobodni volivci, ki ni poslanka (4 %).
"Predsednik bi moral biti nestrankarski," je začel svoj inavguracijski nagovor Frank-Walter Steinmeier. "Ampak ne bom ostal nevtralen, ko gre za demokracijo." Dejansko je zvezni predsednik jasno nakazal, od kod danes po njegovem mnenju izvira glavna grožnja demokraciji na evropski celini. »Soočamo se z grožnjo vojaškega spopada, vojne v Vzhodni Evropi. In Rusija je odgovorna za to. Kopičenja ruskih enot ni mogoče napačno razumeti. To je grožnja Ukrajini in nič drugega," je dejal. "Apeliram na predsednika Putina. Zrahljajte zanko okoli vratu Ukrajine! In z nami poiščite način za ohranitev miru v Evropi!«
Ker je po prvih volitvah zdaj ena od intrig, ali bo zvezni predsednik prišel na obisk v Rusijo, je bilo to leta 2017 eno prvih vprašanj, ki so ga zastavili novoizvoljenemu predsedniku. Potem je gospod Steinmeier še prišel v Moskvo. »Vesel bi bil, če bi mi srečanje z ruskim predsednikom dalo priložnost, da razumem, ali obstajajo možnosti za povrnitev izgubljenega zaupanja med državama, in ugotovim, kako je to mogoče doseči. Ker negativna spirala v odnosih med Rusijo in Evropsko unijo, ki jo vidimo v zadnjih letih, škodi obema stranema in prinaša resna tveganja za prihodnost,« je takrat pojasnil v intervjuju.
Po tem, ko je kot vodja zunanjega ministrstva vložil veliko truda v ukrajinsko poravnavo in predlagal "Steinmeierjevo formulo", vključeno v sporazume iz Minska, je nemški predsednik nato zelo bogat obiskal rusko prestolnico. Ni se le pogovarjal v Kremlju, ampak se je srečal tudi z Mihailom Gorbačovim, obiskal je koncertno dvorano Čajkovskega in moskovsko katedralo svetih Petra in Pavla. Treba je opozoriti, da je bil predhodnik gospoda Steinmeierja, predsednik Joachim Gauck, veliko bolj kritičen do Moskve in nikoli ni prišel v Rusijo.
bbabo.Net