Z uvedbo načel fiskalne progresivnosti v svojo novo ustavo lahko Čile konča začarani krog neenakosti.
Novoizvoljeni čilski predsednik Gabriel Boric nima izbire. Človek, katerega izvolitev je verjetno najpomembnejši politični dogodek v državi po referendumu leta 1988, ki je obnovil demokracijo po Pinochetovi diktaturi, je zagotovil, da če je bil "Čile zibelka neoliberalizma, bo tudi njegov grob". Če bo želel izpolniti obljubo in se pogajati o novi družbeni pogodbi, se bo moral 36-letni novoizvoljeni predsednik spopasti z reformo obdavčitve.
To je zato, ker je davčni sistem v Čilu porok za ohranjanje neenakosti, katerih vztrajnost je v zadnjih nekaj letih spodbudila družbene napetosti, ki so na robu eksplozije. Tisti, ki se hvalijo z uspehi čilskega modela, se soočajo z nepomirljivo statistiko. Z najbogatejšimi 10 odstotki države, ki jemljejo skoraj 60 odstotkov nacionalnega bogastva, najrevnejša polovica prebivalstva pa le 10 odstotkov, je ena najbolj neenakopravnih držav na svetu.
To je dokaz, če bi sploh bilo potrebno, da zmanjševanje neenakosti ne zahteva le politike prerazporeditve, ampak tudi državo, ki je sposobna financirati kakovostne javne storitve – predvsem zdravstvo in izobraževanje –, ki so dostopne največjemu možnemu številu ljudi. Ta prizadevanja niso izdatki, ki jih je treba loviti v imenu varčevanja, temveč naložbe, ki so bistvene za zmanjšanje neenakosti. Pri nas se je ta motor pokvaril.
Z davčnimi prihodki v višini 19,3 odstotka BDP v letu 2020 je Čile daleč od povprečja 33,5 odstotka v Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), klubu bogatih držav, v katerega je ponosen, da je član.
Še huje, naš davčni sistem je zelo regresiven, z močno odvisnostjo od posrednih davkov, ki prizadenejo predvsem sektorje prebivalstva s srednjimi in nižjimi dohodki, medtem ko dajejo prednost velikim podjetjem. In davčne utaje terjajo svoj davek: izračunali smo na primer, da so naši davčni organi med letoma 2013 in 2018 vsako leto izgubili med 7,5 in 7,9 točke BDP, kar ustreza 1,5-kratnemu proračunu za izobraževanje in 1,6-kratniku proračunu za zdravstvo.
Zato je treba fiskalno pogodbo obnoviti – velikanski podvig. To pomeni reformo davka na dodano vrednost, bistveno znižanje stopenj za osnovne potrebščine, zdravila in knjige. Če bi plačali 19 odstotkov manj za mleko ali kruh, bi bila razlika za najrevnejše gospodinjstva.
Zahteva tudi uvedbo progresivnega davka na najvišje premoženje in davka na velika premoženja. Manj kot 0,1 odstotka prebivalstva, zelo bogatih, ima v rokah ekvivalent čilskega BDP. Obdavčitev njihovega bogastva po stopnji 2,5 odstotka bi zbrala približno 5 milijard dolarjev ali 1,9 odstotka BDP.
Končno je treba razveljaviti nekatere izjeme, ki koristijo samo skupinam z visokimi dohodki, bodisi multinacionalkam ali najbogatejšim.
Seveda lahko pričakujemo vlečenje vrvi v kongresu, ki ga polovico obvladujejo konservativci. Zato mora biti obdavčitev v središču razprav za novo ustavo, ki bo predložena na referendum v tretjem četrtletju 2022. Sedanje besedilo, odobreno sredi Pinochetove diktature, zatrjuje neoliberalni model z omejevanjem sposobnost vlade, da zmanjša neenakost z obdavčitvijo.
Ustava bi morala sprejeti načelo davčne progresivnosti z jasno opredelitvijo: to pomeni, da bi morale efektivne davčne stopnje biti odvisne od ravni dohodka ali premoženja, pri čemer bi premožnejši državljani prispevali več. Seveda mora ta načela nato kongres prevesti v zakon. Toda če je to besedilo v ustavi, sili izvoljene uradnike, da so bolj transparentni.
Navesti načelo progresivne obdavčitve pomeni omogočiti morebitni ljudski in demokratični večini, da ponovno ustanovi fiskalni pakt. To idejo je izpostavil Thomas Piketty, s katerim sodelujem pri teh vprašanjih v okviru Neodvisne komisije za reformo mednarodnega obdavčevanja pravnih oseb (ICRICT), med nedavnim izmenjavo s skupino izvoljenih predstavnikov Ustavne konvencije, ki so bili zadolženi za pripravo nove ustavo.
Civilna družba je razumela, kako nujno je treba zavzeti to razpravo, ki je predvsem politična, da ne bi bila talca tehničnih birokratov, ki podpirajo status quo. Tako so strokovnjaki, nevladne organizacije in sindikati pravkar ustvarili Citizen's Tax Justice Network za Čile, da bi predložili konkretne predloge k Ustavni konvenciji.
Z vpisom progresivnih davčnih načel v svojo novo ustavo lahko Čile pokaže pot drugim državam. Čeprav je to država s komaj 19 milijoni ljudi, ki se nahaja tik ob Antarktiki, simbolizira svetovni trend.Povsod so bile znižane najvišje mejne stopnje dohodnine in davka na dediščino, medtem ko je večina opustila davke na neto premoženje, ki so bili nekoč relativno razširjeni v državah OECD. Stopnje davka od dohodkov pravnih oseb so povsod dramatično padle, podjetja pa so izkoristila zastareli mednarodni davčni sistem, da bi svoje dobičke skrivali v davčnih oazah.
Povsod so bogati dve leti po začetku pandemije še bogatejši. Skupno bogastvo vseh milijarderjev, ocenjeno na 5 bilijonov dolarjev ob koncu leta 2019, je po nedavnem poročilu Oxfama doseglo najvišjo raven doslej, 13,8 bilijona dolarjev. Svet ima zdaj novega milijarderja vsakih 26 ur, medtem ko je 160 milijonov ljudi v istem obdobju zapadlo v revščino.
Končno, eksplozija neenakosti povsod sovpada z eksplozijo podnebnih sprememb. Najbogatejših 10 odstotkov svetovnega prebivalstva oddaja skoraj 48 odstotkov svetovnih emisij, ne glede na to, ali živijo na globalnem severu ali na jugu, 1 odstotek najbogatejših samo proizvede 17 odstotkov, medtem ko je najrevnejši polovica svetovnega prebivalstva odgovorna za le 12 odstotkov.
V Čilu, tako kot v preostalem svetu, ponovni premislek o fiskalnem paktu, da bi najbogatejši prispevali več, ni več tehnično vprašanje. To je politična zadeva in glede na podnebne razmere je eksistencialna izbira.
Mnenja, izražena v tem članku, so avtorjeva in ne odražajo nujno uredniškega stališča.
bbabo.Net