Hanifa se ne pritožuje nad dobrodošlico, ki jo je prejela v Franciji od prihoda pred šestimi meseci kot begunca pred talibanskim prevzemom Afganistana. Njen najmlajši sin Osman, star tri leta, in njegova osemletna sestra Bahar sta z njo v vzhodni Franciji, ne pa tudi njunega šestletnega brata Mustafe. Že samo omemba njegovega imena jo razjoka.
"Moje srce še vedno joče," pravi.
Hanifa je ena izmed nekaj sto Afganistancev, ki jih je Francija evakuirala iz Kabula 17. avgusta, le dva dni po tem, ko so državo zavzeli talibani. V kaotičnih prizorih, ki so sledili odstavitvi prejšnje prozahodne vlade, je Hanifa z Osmanom in Baharjem uspela priti na avtobus, ki je od francoskega veleposlaništva šel na letališče.
Toda Mustafa, ki je potoval ločeno s svojo teto, ni opravil leta. Iz Afganistana je odšel šele nekaj dni pozneje po cesti z očetom, nekdanjim visokim uradnikom v odstavljeni vladi. Oba sta zdaj v Uzbekistanu.
»Resnično se zelo zahvaljujem Franciji. Dal mi je stanovanje, socialno varnost. Ko sem bila bolna, mi ni bilo treba plačati zdravila,« je dejala Hanifa in se vrtela po svojem redko opremljenem stanovanju.
Ponosno maha z 10-letnim dovoljenjem za prebivanje in debetno kartico, ki jo je napolnila francoska država. "Ampak moj problem je Mustafa," joka. Začel se je uradni postopek za združevanje družine, vendar ni zagotovila za uspeh.
Francija je v drugi polovici avgusta iz države evakuirala več kot 2.600 Afganistancev, del od 123.000 civilistov, ki so bili v tem obdobju prepeljani iz Kabula.
ZDA so sprejele 70.000 Afganistancev, Velika Britanija več kot 15.000 in Italija skoraj 5.000. Nemčija je ugotovila, da je ogroženih približno 10.000 Afganistancev, vendar jih je do zdaj izpeljala le okoli 4.000. Francija je od septembra evakuirala še skoraj 400 Afganistancev in pravi, da je prejela veliko novih prošenj. Zunanje ministrstvo je ta teden povedalo, da je bila država v celoti mobilizirana za nove zračne prevoze, "ko bo to mogoče".
Za tiste, ki so že v Franciji, so samo pohvale za novo domovino. Toda pol leta po njihovem prihodu se bojijo za varnost svojih ljubljenih, ki živijo v Afganistanu pod fundamentalističnim talibanskim režimom, medtem ko država zahaja v finančno krizo in trpi uničujočo lakoto.
Hanifa, ki jo je posnel AFP, ni dovolila, da bi se njen obraz pojavil na platnu zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi nad njeno družino doma. Želela je celo, da bi njeno prebivališče v vzhodni Franciji ostalo v tajnosti, saj se je bal, da bi jo tam našli talibani, pa čeprav se to morda zdi malo verjetno.
28-letni Usman je vztrajal, da njegovo pravo ime ostane prikrito.
Nekdanjemu afganistanskemu javnemu uslužbencu, ki zdaj z ženo in tremi otroki, od katerih je eden star komaj mesec dni, živi v propadli stavbi v predmestju Strasbourga, se mu razpoloženje močno spreminja.
Pozdravlja francoski sistem in njegove "izjemne storitve". Njegova najstarejša hči je že v šoli, kjer učiteljica »organizira posebne pouke«, da se lahko ona in drugi novinci hitreje učijo francoščine. Njegova žena je rodila v bolnišnici - "kot vse druge Francozinje" - čeprav njena prošnja za azil še ni bila obdelana in ni imela socialne varnosti.
Sosed pri 70-ih je pomagal pri papirologiji in ga celo učil umetnosti petanke, francoske nacionalne zabave, podobne balinanju na trati.
Begunci iz Afganistana so imeli koristi od hitrih postopkov za prošnjo za azil, je za AFP povedal francoski uslužbenec socialne varnosti, ki je prosil, da ostane neimenovan.
"V Afganistanu smo potovali v neprebojnih avtomobilih, s telesnimi stražarji in orožjem, ker nismo bili varni," je dejal Usman. »Tukaj živimo v navadnem stanovanju, v navadni stavbi, s socialnimi prejemki. Veliko bolje je.”
Toda medtem ko je vsakdanje življenje mirno in varno, tesnoba zaradi dogodkov doma ostaja.
Usmanovega očeta so lani jeseni tri dni pridržali talibani, preden so ga pod pritiskom plemenskih starešin izpustili. Usman slabo spi in jemlje antidepresive. "Če smo za sabo pustili naše ljudi - in ljubimo svojo državo - nismo mogli storiti ničesar, kot da bi jokali, čeprav smo bili na varnem mestu," je dejal. "Spadamo v Afganistan."
Usman, ki je šest let študiral v Afganistanu in sosednjem Pakistanu ter delal kot ministrski svetovalec, upa, da bo postal socialni delavec v francoskem sprejemnem centru za prosilce za azil, da bi vrnil "kar mi je bilo dano".
31-letni Mostafa, ki je visokošolsko izobrazbo pridobil v Indiji, pravi, da se bo lotil kakršnega koli dela, ko bo dobil dovoljenje za prebivanje. "Želim se samo zaposliti."
V Francijo je prišel z mamo Yasamin Yarmal, afganistansko igralko. V kaosu evakuacije iz Kabula je za seboj pustil ženo, njunega sina in hčer.
»Bilo je veliko streljanja (na letališču). Bilo je tako nabito, da so moji otroci omedleli. Oče jih je z ženo odpeljal v bolnišnico. Potem smo vstopili. Ko so se vrnili, smo bili že notri, a se nam niso mogli pridružiti.«
bbabo.Net