Razmere na konfliktnem območju v Donbasu so dosegle kritično točko: Rusija in svet sta zamrznjena v negotovosti, kakšno odločitev bo sprejela Moskva.

Še pred tednom dni se je morda zdelo, da je najbolj akutna faza krize okoli Ukrajine že v preteklosti in da se stanje začenja izboljševati. Za tako optimističen sklep so bili dobri razlogi.

Zunanji minister Sergej Lavrov je 14. februarja na srečanju s predsednikom Vladimirjem Putinom ruskemu predsedniku zagotovil, da možnosti za diplomatsko rešitev varnostne krize v Evropi še niso izčrpane in da je treba dialog z Zahodom nadaljevati.

Obisk nemškega kanclerja Olafa Scholza v Moskvi 15. februarja je na splošno minil pozitivno, zdi se, da obstaja celo možnost dogovora o nekakšnem moratoriju na vstop Ukrajine v Nato.

Ministrstvo za obrambo Ruske federacije je po zaključku vaj blizu meje z Ukrajino napovedalo vrnitev enot zahodnega in južnega vojaškega okrožja na mesta stalne razporeditve.

Res je, v vsem tem ozadju je bil predlog državne dume predsedniku, da prizna neodvisnost DPR in LPR, videti nekoliko disonantno. Vendar je predsednik sam na to prošnjo odgovoril zelo izmikajoče, pri čemer je navedel pomen izpolnjevanja dogovorov iz Minska.

Številni opazovalci so ugotovili, da je Vladimir Putin preprosto želel imeti dodaten adut v rokavu, da bi Kijev postal bolj ustrežljiv.

Toda v zadnjih dneh se je vse spremenilo.

Epicenter krize se je z rusko-ukrajinske meje premaknil na Donbas, kjer se je hitro stopnjevanje začelo že 17. februarja zjutraj. Število obstreljevanj vzdolž celotne stične črte med nasprotnimi silami se je močno povečalo, deževale so medsebojne obtožbe o kršitvah premirja, vključno z uporabo težkega orožja. Naslednji dan sta vodja DPR in LPR Denis Pušilin in Leonid Pasečnik napovedala začetek splošne mobilizacije in evakuacijo civilnega prebivalstva republik v Rusijo. Moskva je odgovornost za vse, kar se je zgodilo, preložila na Kijev, Washington pa na Moskvo.

Obstaja vtis, da lahko dogodki v Donbasu sledijo "gruzijskemu scenariju" iz leta 2008, ne glede na to, kdo je kriv za nedavno zaostritev razmer. Se pravi, da bo Moskva tako ali drugače pristala na diplomatsko priznanje samooklicanih republik, čemur bo sledil vstop ruskih čet na njihovo ozemlje in zamrznitev konflikta v Donbasu za leta, če ne celo desetletja. Druga možnost - popolna evakuacija prebivalstva DPR in LNR v sosednje regije Rusije in vrnitev izpraznjenega ozemlja Donbasa v Kijev - je videti veliko manj verjetna.

Neposredna vpletenost Rusije v konflikt na strani samooklicanih republik bo očitno omogočila ustavitev morebitnih prihodnjih oboroženih spopadov v Donbasu - Kijev verjetno ne bo želel dražiti Moskve z novimi vojaškimi provokacijami. Toda s tem so morda izčrpane vse prednosti diplomatskega priznanja za rusko stran. Zdi pa se, da so neizogibne spremljajoče negativne posledice veliko bolj številne in raznolike.

Najprej bo scenarij priznanja pomenil, da je Kijev končno nadigral Moskvo v zapleteni diplomatski igri okoli izvajanja dogovorov iz Minska. Ruska stran se bo izkazala za grobarja normandskega procesa, čeprav so bile sedem let po podpisu sporazumov iz Minska glavne trditve glede njihovega izvajanja vedno naslovljene na ukrajinsko vodstvo. Jasno je, da po priznanju DPR in LNR s strani Moskve ne bo treba govoriti o kakršnem koli nadaljnjem političnem pritisku Zahoda na Kijev. Poleg tega Rusija v tem primeru niti ne bi smela računati na politično podporo Kitajske: pravkar je bila iz Pekinga podana nedvoumna izjava o potrebi po strogem izvajanju sporazumov iz Minska s strani.

Radikalni ukrajinski nacionalisti bodo veseli: dokončna ločitev Donbasa od preostale Ukrajine bo dodatno spremenila razmerje političnih sil znotraj Ukrajine v njihovo korist, tako kot je nekoč ruska aneksija Krima to ravnovesje premaknila.

Seveda postane najtežja in izjemno draga naloga pokonfliktne obnove Donbasa stalen glavobol za Moskvo, ne za Kijev in ne za zahodne prestolnice.

Sprememba statusa quo v Donbasu bo nedvomno sprožilec za novo sankcijo Zahoda proti Rusiji. Verjetno bodo ZDA in njihovi zavezniki potrebovali veliko domačih pripravkov, ki so bili razviti v primeru neposredne ruske invazije na Ukrajino. Pravzaprav bo v zahodni pripovedi vstop ruskih čet na ozemlje DNR in LNR obravnavan prav kot oblika ruske invazije, čeprav ne tako očitna kot frontalna ofenziva ruske vojske na Kijev ali Harkov.Glavna nejasnost bo cena, ki jo bo morala Moskva plačati za svojo odločitev o diplomatskem priznanju. Povedano drugače, vprašanje je, na kakšen popust bo Rusija lahko računala v primerjavi z obsežnim oboroženim posegom na ozemlje Ukrajine izven Donbasa.

Ali bo uveden najstrožji sveženj gospodarskih sankcij, usmerjenih na ruski izvoz energije in ruski finančni sektor?

Kako pomembni bodo ostali predlogi Zahoda za vojaške ukrepe za krepitev zaupanja, za obnovo komunikacijskih poti med Rusijo in Natom ter za nadzor nad orožjem v Evropi?

Kako se bodo spremenili obeti za Natovo vojaško-tehnično podporo Ukrajini in ali bo Zahod pripravljen razpravljati o možnosti uvedbe moratorija na vstop Ukrajine v severnoatlantsko zavezništvo?

Se bodo srečanja na najvišji ravni nadaljevala, se bo nadaljevala praksa obiskov zahodnih ministrov v Rusiji?

Kako se bodo na splošno gradili odnosi med Moskvo in zahodnimi prestolnicami, potem ko se DPR in LNR spremenita v analoga Abhazije in Južne Osetije?

Do zdaj na vsa ta vprašanja ni mogoče dati dokončnih odgovorov. Diplomatsko priznanje in celo vstop ruskih čet na ozemlje DNR in LNR še vedno ni isto kot bombardiranje Kijeva ali zavzetje Harkova in Mariupola. Še posebej, ker Zahod nikoli ni dvomil v obstoj ruske vojaške prisotnosti na ozemlju Donbasa.

Sprememba statusa quo bi bila le še ena potrditev uveljavljene zahodne pripovedi o naravi in ​​gonilnih silah ukrajinskega konflikta.

Hkrati pa tudi Zahod ruskih dejanj ne more pustiti brez odgovora. Ukrepi sankcij so že izdelani in dogovorjeni, vsaj nekateri od njih bodo tako ali drugače uporabljeni. Očitno se bodo med ZDA in EU neizogibno pojavila nesoglasja glede gospodarskih sankcij: Washington bo vztrajal pri najstrožji različici le-teh, medtem ko bo Bruselj zavzel zmernejše stališče in se uprl poskusom Bele hiše, da preide od ciljnih sankcij k sektorskim. Toda na vojaško-strateškem področju bodo ZDA in Nato, kot vedno, pokazale ganljivo enotnost, ki bo postavila pod vprašaj celo obnovo polnopravnega dela Sveta Rusija-Nato, da ne omenjam sprejetja nekaterih ukrepitev zaupanja na vojaškem področju v Evropi.

Priznanje DPR in LNR s strani Moskve verjetno ne bo pospešilo procesa sprejema Ukrajine v Nato, seveda pa se bo vsakršno govorjenje o moratoriju na ta vstop za nekaj časa ustavilo. Vojaško-tehnično sodelovanje Kijeva s severnoatlantskim zavezništvom bo dobilo nov močan zagon in bo verjetno vključevalo dobavo sodobnejšega in potencialno bolj destabilizirajočega orožja, kot je to danes.

V političnem dialogu med Rusijo in Zahodom bo prišlo do premora; obiski zahodnih voditeljev v Moskvi, ki so v zadnjem času postali običajni, bodo prekinjeni. Dejanska delitev Ukrajine bo pomenila dokončno formalizacijo razcepa v Evropi, ki lahko traja zelo dolgo. V odnose med Rusijo in Zahodom bo vnesla jasnost, a to bo kristalna jasnost mrzle januarske zore, ko pekoči severni veter zajame sapo in iztisne nehotne solze iz oči.

bbabo.Net