Ruski predsednik, ki je ukazal invazijo na Ukrajino, je pogosto govoril o vezanih identitetah.

Sankt Peterburg, Rusija – Ruski predsednik Vladimir Putin je v ponedeljek ukazal svojim oboroženim silam, naj se napotijo ​​na tako imenovano mirovno misijo v Donbasu v vzhodni Ukrajini, kjer se uporniki, ki jih podpira Rusija, borijo proti osrednji vladi. Kijevu zadnjih osem let.

Putin je v televizijskem govoru ponovil svojo zaskrbljenost glede morebitne širitve Nata v Ukrajino in jo opisal kot "neposredno grožnjo" ruski nacionalni varnosti, in provokativno razlagal ukrajinsko zgodovino.

Ruski predsednik je med drugim zatrdil, da "Ukrajina nikoli ni imela tradicije pristne državnosti" in da je narod, ki je zdaj znan kot Ukrajina, iz Rusije izklesal sovjetski voditelj Vladimir Lenin.

Leta 2021 je Putin napisal esej z naslovom O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev, v katerem je pojasnil svoje prepričanje, da so Rusi in Ukrajinci eno ljudstvo, ki ga umetno delijo meje in tujci.

V njem je sodobno Ukrajino obtožil "protiruskega projekta", v katerem so dolgoletne vezi z Rusijo zavržene, nacistični kolaboranti se poveličujejo, ruski jezik, ki ga govori približno tretjina ukrajinskega prebivalstva, pa se izogiba iz javnega življenja.

Da bi ugotovili, kako točne so te izjave, pa tudi korenine trenutne krize, je potreben natančnejši pogled na skupno zgodovino obeh držav.

Rusija in Ukrajina ter Belorusija imata skupne prednike v Kijevski Rusiji, ohlapni federaciji srednjeveških mestnih držav s prestolnico v Kijevu.

Toda v 13. stoletju je območje, ki je postalo Rusija, osvojila mongolska Zlata horda, medtem ko so zahodni deli kasneje pripadli Poljsko-litovskemu cesastvu.

Od tam so se razvili trije ločeni jeziki in nacionalne identitete.

Šele v 17. stoletju so se ukrajinski kozaki, ki jih je vodil Bohdan Hmelnytsky, uprli, zavrgli poljsko oblast in se voljno združili z Rusijo.

Toda do 19. stoletja so imeli carji povsem dovolj ukrajinskega narodnega duha, za katerega so videli, da spodkopava njihovo vladavino, in so ukrajinski jezik prepovedali iz številnih slojev javnega življenja.

Medtem pa najzahodnejšim delom Ukrajine nikoli ni vladala imperialna Rusija in so namesto tega prišli pod poljsko ali avstrijsko oblast, kjer je bil ukrajinski jezik še vedno dovoljen, zato so nacionalistična čustva še vedno najmočnejša v mestih zahodne Ukrajine, kot je Lvov.

Ta razcep identitete je v ozadju mnogih današnjih težav.

"Ljudje, ki živijo v teh deželah, so razvili različne geopolitične usmeritve, imajo različne interpretacije svojega zgodovinskega spomina, različne panteone junakov," je za ruska politologinja Gulnaz Sharafutdinova povedala.

"Poleg tega obstaja vprašanje ruskega šovinizma v zvezi z Ukrajino in Belorusijo - kot 'mlajši bratje' v retoriki elite, ki razkrivata njihovo željo po nadzoru izbire Ukrajine."

Ko je imperij po ruski revoluciji leta 1917 pahnil v državljansko vojno, je bila Ukrajina ena od več držav, skupaj s Finsko, Poljsko in Baltikom, ki so se poskušale osvoboditi ruske oblasti.

Ko so boljševiki zmagali, so med petnajstimi sovjetskimi republikami, ki so sestavljale ZSSR, dejansko ustvarili novo ukrajinsko državo. Toda to ne pomeni, da posebna ukrajinska identiteta že ni obstajala.

"Ta [del Putinovega govora] me je najbolj zmedel," je dejala Emily Channell-Justice, antropologinja z univerze Harvard.

"Za to trditev ni nobene zgodovinske podlage."

"Vzhodni del Ukrajine je leta 1922 postal del Sovjetske zveze," je povedala za. »To je le del ozemlja sodobne Ukrajine, preostali del Ukrajine pa je do leta 1945 preživel v boju proti Sovjetski zvezi. Torej, to je daleč od Lenina."

Polemika Stepana Bandere

Med drugo svetovno vojno je Rdeča armada zavzela Lvov in ga prvič postavila pod oblast Moskve. Za razliko od južne in vzhodne Ukrajine ter do neke mere Kijeva, Lviva in zahodne Ukrajine so ostali izrazito nerusificirani.

Medtem je ukrajinska uporniška armada pod vodstvom Stepana Bandere sodelovala z nacisti v njihovih prizadevanjih za ukrajinsko neodvisnost.

Status heroja, ki mu ga včasih podelijo v sodobni Ukrajini, zadene živce rusko govoreči manjšini v državi, pa tudi na Poljskem, ker je zagrešil grozodejstva nad Poljaki in Judi.

"Pogled, da sta Ukrajinci in Rusi en narod, ne podpira nenehnega boja ukrajinskih nacionalistov, tudi v času Sovjetske zveze," je pojasnila Šarafutdinova. »Čeprav so Ukrajinci in Rusi povezani s slovanskimi koreninami in jezikovno bližino, sta to nedvomno različni narodi.Ruska nacionalna identiteta je danes bolj negotova in ranljiva – ker je imela ruska nacionalna evolucija vedno imperialni značaj in predstavljati si ruski narod v neimperialnih terminih ni lahko; res se zdi precej boleče."

Ko je hladna vojna leta 1990 dosegla svoje zadnje trenutke, so sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, sam ukrajinskega rodu, zahodni kolegi zagotovili, da se bo Nato, zavezništvo, ki je bilo ustanovljeno izrecno za obvladovanje Sovjetske zveze, razširilo »ni za en centimeter« proti vzhodu.

Leto pozneje je ZSSR razpadla in Ukrajina je kot ena od njenih sestavnih republik razglasila neodvisnost.

Toda delitve znotraj same Ukrajine še zdaleč niso bile poravnane.

V oranžni revoluciji leta 2004 so potekali množični protesti proti ponarejenim volitvam v korist Viktorja Janukoviča iz Donbasa, ki se je nagibal k Rusiji.

Njegov nasprotnik Viktor Juščenko je postal predsednik, pozneje pa je Banderi podelil čast "Heroja Ukrajine", kar je sprožilo proteste v vzhodni Ukrajini, ki so zažgali podobe voditelja.

"Juščenko je začel politiko izgradnje države, ki je marginalizirala nacionalno identiteto proruskega juga in vzhoda ter privilegirala nacionalistične interpretacije, spomine in junake zahodne Ukrajine," je dejala Šarafutdinova.

»V Rusiji so na oranžno revolucijo gledali kot na politično spremembo, ki jo vodijo in celo organizirajo Združene države. To je sprožilo strah in paranojo v Kremlju."

Kljub temu so, kot poudarja zgodovinar Robert David English, le pet let pozneje Ukrajinci znova izvolili Janukoviča, kar kaže, da vprašanja identitete niso tako pomembna kot želja običajnih ljudi po dostojnem življenju.

"In ko mu ni uspelo izboljšati tudi gospodarstva, je prišlo do nove eksplozije," je za .

Leta 2014, potem ko je Janukovič podpisal trgovinski sporazum z Rusijo in ne z EU, kot je upala večina Ukrajincev, je bil v revoluciji Evromajdana strmoglavljen in pobegnil v Rusijo.

Borci skrajne desnice so igrali aktivno vlogo v uličnih bojih s policijo izgredov v Kijevu, ki je bil v Rusiji in delih Ukrajine viden kot ultranacionalistični državni udar, ki obuja spomine na Bandero.

Kmalu po strmoglavljenju Janukoviča so v kijevski mestni hiši videli obešeni Banderov portret.

»Osebno sem zelo skeptičen do poveličevanja njega kot heroja,« je dejal Channell-Justice, »vendar menim, da so ruski mediji pretiravali z Bandero in neonacistično grožnjo.

»Da, v Ukrajini je prisotna skrajna desnica. V Rusiji je prisotna skrajna desnica. V ZDA je prisotna skrajna desnica. Ena je skoraj povsod.

»Nimajo pomembne zastopanosti v vladi Kijeva, zato skrajna desnica s tem ukrepom ni zelo močna v smislu odločanja o politiki Ukrajine.

"Vendar je v civilnem sektorju zelo glasna skrajna desnica."

Dejansko so skrajno desne stranke na volitvah leta 2019 odrezale slabo in so dobile le 2,9 odstotka glasov, za predsednika pa je bil izvoljen Vladimir Zelensky, rusko govoreči Jud.

Platforma Zelenskega je med drugim obljubljala konec konflikta z Rusijo, a je hkrati podpirala vstop v zavezništvo. Njegova nepripravljenost, da se odreče tej podpori, je lahko v središču krize.

»Preprečevanje širitve Nata v Ukrajino je Putinova velika motivacija. Ukrajina se nahaja v strateškem središču Rusije in je tako velika – zato je potencial za Natove baze in orožje po vsej državi ogromen,« je pojasnil zgodovinar English.

"Ne pozabite, medtem ko na Zahodu ljudje pogosto razmišljajo o Natu kot o obrambni sili, so bili v Rusiji dolgo indoktrinirani proti njemu, nato pa je bombardirala Srbijo in Libijo brez mandata ZN in v nasprotju z mednarodnim pravom."

Romunija, Bolgarija, Poljska in Baltika so se pridružile Natu.

Čeprav Rusiji kot naslednici Sovjetske zveze niso ponudili nikakršnih pisnih zagotovil, da se zavezništvo ne bo razširilo "za en centimeter", Kremelj kljub temu vidi potencialno sovražno zavezništvo, ki se plazi proti njenemu pragu, kot grožnjo, podobno kot ZDA med kubansko Raketna kriza.

Čeprav Angleži meni, da je posebna identiteta Ukrajine z Rusijo manjši dejavnik v nadaljnjem nasprotju, se Sharafutdinova s ​​tem ne strinja.

"Ko je Ukrajina ušla izpod nadzora Rusije in našla večjo angažiranost Zahoda in Združenih držav - za ruske politične elite je ustvarila grožnjo Natovih enot na krajih, ki so dragi ruskemu srcu in duši," je dejala.

»Glede na odnos Rusije do Ukrajine kot do majhnega brata si Kremelj težko predstavlja takšne potencialne scenarije, da bi se Ukrajina nekega dne lahko pridružila zahodnemu zavezništvu … tudi daljna možnost za tak scenarij jim povzroči rdeče.

"Torej vprašanja identitete in ruski pogled na to, kako sta Rusija in Ukrajina povezani - tako rekoč povezani po krvi - ovirajo zmožnost Rusije, da prizna Ukrajino kot suvereno državo, kot odraslo državo, ki se lahko sama odloča."

bbabo.Net