Ruski predsednik Vladimir Putin je prejšnji teden naročil vojaško ofenzivo v Ukrajini, potem ko je dva dni pred tem podpisal odlok o priznavanju neodvisnosti dveh samooklicanih držav, Donecka in Luganska.
Zaradi uničenja ukrajinskih vojaških ciljev se zdi, da ni upanja, da bi se dogodki v Ukrajini preobrnili, zlasti če ni nobene oprijemljive podpore Nata ali EU. Države članice teh dveh zahodnih blokov so se odzvale z odločnimi izjavami, v katerih so obsodile rusko vojaško akcijo ali obljubile uvedbo gospodarskih sankcij, kot so omejitve potovanj ali blokada bančnih računov. Malo je upanja, da bodo takšne sankcije Rusijo odvrnile od tega, kar ima v mislih. Moskva bo verjetno nadaljevala, dokler ne bo prepričala Ukrajine, da se pogaja o rešitvi pod Putinovimi pogoji.
Kljub resničnim prizadevanjem NATO in EU nista mogla preprečiti ruskega vojaškega posredovanja v Ukrajini. Učinkovitost sistema ZN pri ohranjanju in uveljavljanju miru se je izkazala za nezadostno. Mednarodna skupnost se mora iz tega neuspeha naučiti.
Izpostaviti je treba Nemčijo, ker je nemudoma prekinila postopek certificiranja za projekt plinovoda Severni tok 2. To je bil pomemben korak. Prekinitev bo negativno vplivala na krhko rusko gospodarstvo, toda na koncu dneva je to stanje izgube. Ali bo to hromilo rusko gospodarstvo, je vprašljivo. V preteklosti smo videli, da so ameriške sankcije proti Iranu oslabile gospodarstvo države, vendar ga niso hromile. Rusko gospodarstvo je veliko večje in bolj raznoliko kot iransko, zato se lahko izkaže za še bolj odporno.
ZDA lahko izkoristijo neuspeh Nata v boju proti ruski vojaški akciji v Ukrajini, da bi poskušale oživiti zavezništvo in ga rešiti pred tem, kar je francoski predsednik Emmanuel Macron leta 2019 opisal kot "možgansko smrt".
Izvirni greh v Ukrajini je bil morda storjen, ko je ta država leta 2008 zaprosila za začetek akcijskega načrta za članstvo v Natu. Podobna pobuda je bila pozneje sprejeta za podpis pridružitvenega sporazuma z EU. Obe pobudi sta bili v zaledju, potem ko je na predsedniških volitvah leta 2010 zmagal proruski Viktor Janukovič. Svojo državo je raje obdržal neuvrščeno. Vendar je bila podpora ukrajinskega ljudstva članstvu v obeh organizacijah tako močna, da se Janukovič ni mogel soočiti s pritiskom in je moral pobegniti iz države.
Podpora članstvu v Natu je bila prej v Ukrajini nizka. V času Janukovičevega predsedovanja je bila ta podpora že 28-odstotna. Šele po ruski priključitvi Krima se je povečal na 69 odstotkov.
Pozneje so bile države Nata razdeljene glede tega, ali je treba Ukrajino povabiti k pridružitvi, ker bi to pomenilo uvoz rusko-ukrajinskega konflikta v zavezništvo. Ukrajina je plačala visoko ceno za ta neodločen odnos.
Po začetku ruskih vojaških operacij prejšnji teden je ukrajinski veleposlanik v Ankari uradno zaprosil Turčijo, naj prepreči prehod ruskih vojaških ladij skozi Turško ožino z uporabo svojih pravic, ki izhajajo iz 19. člena konvencije iz Montreuxa. Turški zunanji minister Mevlut Cavusoglu pa je dejal, da bodo plovila ruske mornarice, ki so namenjena svojemu oporišču v Rusiji, dovolili prehod skozi ožino. Cavusoglujev odgovor ni osvetlil vseh tankosti problema, saj 19. člen določa, da "v času vojne Turčija ni vojna ... vojna plovila, ki pripadajo bojevitim silam, ne smejo iti skozi ožine." Tu ni jasno, ali smo tehnično »v času vojne« v smislu konvencije, saj niti Rusija niti Ukrajina nista napovedali vojne v ustrezni obliki.
V več ukrajinskih mestih poteka urbana gverilska vojna, pri čemer se Ukrajinci močno odpirajo, ker so bili za to usposobljeni in imajo večletne izkušnje.
Ukrajinska kriza bo verjetno povzročila korenite spremembe v pravilih, ki urejajo mednarodne odnose.
Po drugi strani se Rusija počuti obkroženo in brez izhoda na morje, potem ko je bil njen dostop do Baltskega morja zmanjšan le na Sankt Peterburg in Kaliningrad, ko so Estonija, Latvija in Litva postale zaveznice Nata. Po razpadu Jugoslavije je izgubila tudi izhod na Jadransko morje. In ko sta črnomorski državi Bolgarija in Romunija postali tudi članici Nata, se je pomorska grožnja približala Rusiji. To je povzročilo nelagodje v Moskvi in jo spodbudilo k poskusu vzpostavitve varnostnega pasu blizu njenih meja.
Sedanja kriza bo verjetno povzročila korenite spremembe v pravilih, ki urejajo mednarodne odnose. Če izključimo nenasitno željo Rusije po ponovni pridobitvi čim več nekdanjega sovjetskega ozemlja, bo to verjetno ostala glavna skrb mednarodne skupnosti. Vzpostaviti je treba novo ravnovesje moči med Rusijo in Zahodom, sicer se te napetosti ne bodo pomirile.
bbabo.Net