Zaradi političnih in varnostnih sprememb, ki se trenutno dogajajo v svetu, in pričakovanih prihodnjih zavezništev je postalo potrebno, da države Bližnjega vzhoda in Severne Afrike sprejmejo bistvene varnostne in vojaške odločitve za ohranitev stabilnosti regije. Posledice ruske invazije na Ukrajino, enotne mednarodne gospodarske sankcije proti Moskvi in možnost sklenitve novega jedrskega sporazuma z Iranom bodo zagotovo povečale obseg in resnost prihajajočih varnostnih izzivov v regiji.
Obnovitev skupnega celovitega akcijskega načrta z iranskim režimom bo odprla Teheranski denarni priključek, obogatil njegove zastopniške milice v Iraku, Libanonu, Siriji in Jemnu ter povečal njihov vpliv in grozodejstva nad tem, kar iranski režim meni, da so sovražne vlade in njihovi nedolžni državljani.
Konflikt ZDA in Evrope z Rusijo je poudaril pomen Nata pri zaščiti svojih članic pred morebitnimi vojaškimi grožnjami in bi moral sprožiti idejo o podobnem arabskem zavezništvu, da bi preprečili kakršna koli agresivna dejanja proti svojim državam.
Ali bi bila to rešitev in, če da, ali bi bilo mogoče oblikovati tako močno zavezništvo?
Ideja varnostnega zavezništva na Bližnjem vzhodu ni nova. Pojavlja se že od petdesetih let prejšnjega stoletja. Bagdadski pakt (ki je imel poleg Turčije, Irana, Pakistana in Združenega kraljestva le eno arabsko članico - Irak) je trajal približno dve desetletji od sredine petdesetih let prejšnjega stoletja.
Po mnenju Davida Des Rochesa iz Centra za Bližnji vzhod in Južno Azijo na Univerzi za nacionalno obrambo v Washingtonu ima ideja arabskega Nata ali celo zalivskega Nata tri težave, ki bi otežile oblikovanje takšnega zavezništva. »Ne pravi odnos enakovrednih. Prebivalstvo Egipta je bilo vedno tako veliko, da bi prevladovalo v vsakem zavezništvu. Savdska Arabija ima približno enako vlogo znotraj GCC. Ko ljudje gledajo v Zaliv in pozivajo k dogovoru o Natu, bi bilo kot Nato, če bi bile ZDA, Nizozemska, Portugalska in Grčija. Velikosti držav so tako različne, da ne morete imeti prave zveze enakih,« mi je povedal Des Roches.
Druga težava bi bila vloga Izraela, saj bodo izraelsko-palestinska vprašanja takšno ureditev vedno zapletla.
Tretje vprašanje z vidika Des Rochesa je pomanjkanje zaupanja med državami v regiji.
Toda tudi s temi veljavnimi točkami je aktivna arabska koalicija nujno potrebna za odvračanje resnične iranske grožnje ter prihodnjega ruskega vpliva in vmešavanja v regijo. Enoten obrambni vojaški načrt, razporeditev učinkovitih raketnih sistemov v državah tega zavezništva, skupne obveščevalne podatke in pripravljene večnacionalne sile bi bili idealni za zavarovanje celotnega območja in soočenje z radikalnim terorizmom.
Ob razpravljanju o državah, ki bi se verjetno pridružile tej vojaški zvezi, je Des Roches imenoval tiste, ki so najbližje Zahodu, kot so Maroko, Jordanija, Bahrajn in ZAE. »Savdska Arabija bi se verjetno preselila v ta tabor. Egipt ostaja divja karta – je močno nacionalističen in ljubosumen na svojo suverenost, a bi se pridružil, če bi menil, da ima pomembne varnostne – in finančne – koristi,« je dodal. V tem taboru bi bil po njegovem mnenju tudi Kuvajt, če bi izpustili Izrael.
Ne glede na razlike v regiji je postala očitna potreba po močnem, dobro opremljenem in strokovno usposobljenem vojaškem zavezništvu.
Ne glede na vse te razlike je postala očitna potreba po močnem, dobro opremljenem in strokovno usposobljenem vojaškem zavezništvu.
Kaj če bi se Iran odločil za invazijo in zaseg nekaj iraškega ali sirskega ozemlja, ki bi ga uporabil kot odskočno desko za nadaljnje vojaške napade na regijo? Kaj pa, če bi Turčija priključila nekatera območja severnega Iraka? Kaj pa, če v Jemnu ne bo dosežena mirna rešitev? Kaj pa, če bi se iraška vlada, povezana z iranskim režimom, odločila za ponovno invazijo na Kuvajt? Kaj pa, če je Hassan Nasrallah namestil raketni sistem na libanonsko-izraelski meji? In kaj, če bi Rusija podaljšala roko v severni Afriki?
Kot so Egipt, Savdska Arabija, ZAE in Maroko, bi morali resno razmisliti o ustanovitvi arabskega Nata, ki ima stroge pogoje za vse države, ki se želijo pridružiti.
Čas je, da zmerne bližnjevzhodne države pridobijo moč tako, da se zanašajo samo nase in gradijo skupne zmogljivosti za odvračanje kakršnih koli groženj, ki jim pridejo na pot.
Izjava o omejitvi odgovornosti: Stališča, ki so jih izrazili pisci v tem razdelku, so njihova lastna in ne odražajo nujno stališča bbabo.net
bbabo.Net