Vaško življenje je bilo za Afganistance v razgibanih gorah vzhoda vedno težko, a v primerjavi s tem, kar preživljajo danes, je bil to raj. Potres z magnitudo 5,9 je odjeknil na območju minulo sredo, v katerem je umrlo več kot 1000 ljudi, ranjenih trikrat več, na deset tisoče pa je ostalo brez strehe nad glavo. »Če življenje prej ni bilo dobro – ker je bila leta vojna – nam je potres še bolj otežil,« pravi Malin Jan, ki je v potresu izgubila dve hčerki. Vseh 14 hiš v njegovi vasi Akhtar Jan je bilo zravnanih, preživeli - vključno z nekaterimi iz obrobnih zaselkov - pa zdaj živijo v šotorih med ruševinami.
Na prašnih vrtovih sta bila postavljena dva majhna improvizirana taborišča z zakrnelo travo, ki jo pasejo tri krave, osel, dve kozi in jata piščancev. V šotorih, postavljenih v krogu, poskuša preživeti približno 35 družin - več kot 300 ljudi, vključno s številnimi otroki. Življenje v tako neposredni bližini nesorodnikov je za Afganistance anatema – zlasti na konzervativnem podeželju, kjer ženske redko komunicirajo s tujci.
Sanitarne razmere se bodo verjetno hitro poslabšale – stranišč ni, ljudje pa morajo črpati vodo iz vodnjaka, da se umijejo. »Pred potresom je bilo življenje lepo,« pravi vaščan Abdu Rahman Abid. "Imeli smo svoje hiše in Bog je bil dober." Grozljivo prešteje tiste, ki jih je izgubil v ruševinah – svoje starše, ženo, tri hčere, sina in nečaka.
»V potresu je umrlo osem članov moje družine in moja hiša je uničena,« pravi utrujen. »Zdaj je velika razlika. Prej smo imeli svoje hiše in vse, kar smo potrebovali. Zdaj nimamo ničesar in naše družine živijo v šotorih." Sosed Malin Jan že gleda naprej in se boji, kaj prinaša prihodnost. Ostra zima, ki v tem oddaljenem srednjegorskem predelu traja skoraj pet mesecev, bo prišla septembra.
"Če bodo naši otroci ostali v tej situaciji, bodo njihova življenja zaradi dežja in snega ogrožena," pravi. 37-letni Massoud Sakib, ki je izgubil ženo in tri hčere, se prav tako boji prihodnjih mesecev.
»Pozimi je celo življenje v hiši težko, zato, če naše hiše do takrat ne bodo obnovljene, bodo naša življenja ogrožena,« pravi. V soboto je najvišji uradnik ZN v državi Ramiz Alakbarov s helikopterjem prispel iz Kabula, da bi obiskal regijo – vključno z vasjo Akhtar Jan – s predstavniki vsake agencije ZN.
Alakbarov je bil ganjen do solz, ko je srečal mlado dekle, preživeli pa mu je ponudil čaj in hvalil »odpornost in pogum« ljudi. Toda njihova vztrajnost sega le tako daleč.
Afganistanski minister za zdravje Qalandar Edad je v intervjuju za bbabo.net opozoril na "duševno in psihično" trpljenje žrtev. Malin Jan je dejal, da se vaščani po svojih najboljših močeh trudijo pomagati drug drugemu v krizi. "Ko družino prizadene tragedija, jo drugi seveda obkrožijo in podprejo," je dejal.
"Vse je prizadeto ... tolažimo se." A tega ne zmorejo sami, dodaja vaščan Abdul Rahman Abib. »Prosimo svet, da nam pomaga, dokler ga potrebujemo. Deliti mora našo bolečino."
bbabo.Net