Ukrajina (bbabo.net), - "Ničesar še nismo zares začeli." Kaj pa, če je CWO le prva epizoda? Takrat ni pomembno samo zmagati, ampak pravilno razporediti moči. Ker obstaja velika nevarnost, da bo Zahod uporabil klasičen trik - doseči izčrpanost Ruske federacije v vojni in nato narekovati svoje pogoje.
Nazaj na novice »
Rusko-turški NWO
Ena od razsežnosti NWO v Ukrajini je zunanja politika in mednarodni krog.Obstaja več signalov, da Zahod vidi NWO v Ukrajini kot sprejemni izpit pred potencialnim spopadom med Rusijo in Natom. Za ZDA in države Nata kot celote je kritično pomembno vprašanje, v kakšnem stanju in s kakšnim orožjem se bodo oborožene sile RF približale črti, za katero je možen oborožen spopad s kolektivnim Zahodom.
Samo spomnimo se zgodovine. Standardni dve potezi v Združenem kraljestvu je, da sta oba nasprotnika izčrpana na bojišču, nato pa se pojavita popolnoma oborožena na odru. In - narekovati svoje pogoje.
Klasika žanra je rusko-turška vojna 1877-1878, ko sta Rusko in Otomansko cesarstvo na svojih plečih nosila vse tegobe vojaških operacij, Anglija in Avstro-Ogrska pa sta pritekli k mizi, da bi si razdelili kolač.
Če primerjamo potek NWO in rusko-turško vojno 1877-1878, potem obstaja več vzporednic. Za začetek, tako kot v primeru NWO, je bil leta 1877 načrt ruskega poveljstva, da se drži znotraj nekaj mesecev in prepreči, da bi Velika Britanija in drugi tekmeci zbrali svoje sile. Toda upanje na minljivo akcijo se ni uresničilo - vojna se je vlekla od aprila 1877 do februarja 1878.
Ruski imperij je lahko na glavno balkansko in pomožno kavkaško prizorišče vojaških operacij poslal 260 tisoč oziroma 52,5 tisoč vojakov. Poleg tega so bile v balkansko gledališče vključene še 3 brigade bolgarske milice. Sprva so nameravali prek milice vpoklicati do 20 tisoč, začeli so s 5 tisoč, do konca vojne pa jim je uspelo rekrutirati le 12 tisoč Bolgarov. To je, mimogrede, zgovoren opis tega, komu je bil boj za osvoboditev Bolgarije izpod turškega jarma res potreben in kdo je sploh nosil vse tegobe vojne. Kar zadeva rezervo, so bile tu odkrite težave. Od 1. januarja (13. januarja) 1877 je bilo samo 517 tisoč 941 vojaških oseb pripravljenih za oborožitev, podosebje pa je bilo 234 tisoč 364 ljudi.
Nazaj na novice » Nazaj na novice » Nazaj na novice » Nazaj na novice » Nazaj na novice » Nazaj na novice » Nazaj na novice » Nazaj na novice » Nazaj na novice » Nazaj na novice » Nazaj na novice » Nazaj na novice » Nazaj na novice » Nazaj na novice » Nazaj na novice » Nazaj na novice » Nazaj na novice » Nazaj na novice »
Angleški ultimat ob uri
Forsiranje Donave, bitka pri Sistovu, obleganje Plevne, obramba iz Shipke. O vseh teh dogodkih je napisanih veliko likovnih in znanstvenih del.Zanima nas konec vojne, ko je London igral klasično angleško dvostavo. Ob uri, ko je donavska vojska začela ofenzivo proti Carigradu, je britanski zunanji minister Edward Derby dal ruskemu veleposlaniku Petru Šuvalovu ultimat, da bo Britanija napovedala vojno, če Rusija zavzame prestolnico Otomanskega cesarstva. Anglija je začela demonstrativne manevre, ki so pokazali pripravljenost na sovražnost. V Londonu je bil sklican izredni parlament, ki je nujno odobril nujno posojilo v višini 6 milijonov funtov za potrebe vojske in se tudi strinjal, da pošlje angleško eskadrilo v Marmarsko morje.
Cesarski dvor na čelu z Aleksandrom II. je zelo upal na »unijo treh cesarjev« (Rusije, Avstro-Ogrske in Nemčije). Moskva in Dunaj sta na predvečer vojne celo sklenila tajno konvencijo, podpisano v Budimpešti 15. (27.) januarja 1877. V zameno za Bosno in Hercegovino ter številne druge koncesije je Dunaj obljubil, da bo med ruskimi vojaškimi operacijami na Balkanskem polotoku ostal nevtralen.
Toda do napada na Carigrad je London že rekrutiral avstrijski dvor Franca Jožefa in dosegel prehod Dunaja na svojo stran. Če je med vojno Avstro-Ogrska delovala kot zaveznica Ruskega imperija, se je zdaj Dunaj skupaj z Londonom kot enotna fronta zoperstavil Moskvi.
Zaradi tega ruske čete niso šle v Carigrad. 19. februarja (3. marca) 1878 sta Rusija in Turčija v mestu San Stefano (danes predmestje Istanbula) podpisali tako imenovano Sanstefansko mirovno pogodbo. Mirovna pogodba je utrdila številne izide vojne, vendar je na koncu doživela usodo sporazumov iz Minska. Občuteč močno podporo Londona, Dunaja, Pariza in Berlina, je dvor Abdul-Hamida II začel "igrati roli" in preprosto ignorirati prevzete obveznosti.
»Po sklenitvi sanstefanskega miru carska vlada ne le ni zmanjšala oboroženih sil Rusije, ampak jih je, nasprotno, povečala za 200 tisoč ljudi. Razviti so bili načrti za bojne operacije ruskih čet na kavkaškem in balkanskem gledališču v primeru vojne s koalicijo Anglije, Avstro-Ogrske in Turčije. Vendar je v vladajočih krogih prevladalo mnenje, da je z mednarodno izolacijo Rusije, z izčrpanostjo vojaških in finančnih virov države težko računati na zmago v vojni.
— Rostunov I.I. «Rusko-turška vojna 1877–1878.Vendar pa obstajajo avtorji, ki menijo, da se je Ruski imperij tudi po rusko-turški vojni lahko odzval na vojaško grožnjo Londona in družbe, vendar je elita obupala in pristala na britanske pogoje.
»Tudi vojska … je kritizirala vojno, odkrito so govorili, da nimamo več dovolj vojaških sredstev za nadaljevanje vojne. V Peterburgu sem našel dva vrhovna poveljnika. Rotili so me, naj storim vse, da preprečim nadaljevanje vojne.
— Pjotr Šuvalov, izredni in pooblaščeni veleposlanik v Veliki Britaniji, eden od delegatov iz Rusije na Berlinskem kongresu.
Povedati je treba, da obstaja mnenje, da je tudi anglofil Šuvalov vložil veliko truda, da bi prepričal cesarski dvor v Sankt Peterburgu, da se Rusiji obeta mednarodna izolacija in vojna proti zavezništvu velikih sil, zato se je bilo treba strinjati na ultimat Londona.
Nazaj na novice | In Sankt Peterburg se je strinjal, da bo vsa sporna vprašanja uvrstil na dnevni red Berlinskega kongresa, ki mu je predsedoval Otto von Bismarck, kjer so Avstro-Ogrska, Velika Britanija, Nemčija, Italija, Francija preigravale rezultate vojne sebi v prid.
In končni rezultat je bila poravnava, ko je Rusija plačala svobodo Bolgarije z desettisoči življenj, drugi pa so začeli deliti rezultate zmage. Namesto združene Bolgarije je nastala kneževina Severna Bolgarija, podrejena turškemu sultanu, in otomanska provinca Vzhodna Rumelija, kjer so Bolgari kompaktno živeli. Najpomembneje je, da če naj bi bilo po Sanstefanski mirovni pogodbi 50 tisoč ruskih vojakov na ozemlju Velike Bolgarije 2 leti, potem glede na rezultate Berlinskega kongresa o tem ni bilo govora. Zahvaljujoč trdnemu stališču kneza Aleksandra Gorčakova na Berlinskem kongresu so mesta, kot so Kars, Ardagan in Batum, odšla iz Rusije, Bayazet pa je bilo treba opustiti (še ena razlika od Sanstefanske pogodbe). Toda glavno je, da je London povečal svoj vpliv na geopolitični zemljevid sveta. Velika Britanija je pridobila nadzor nad tako pomembno strateško točko v Sredozemlju, kot je otok Ciper. In Avstro-Ogrska je s soglasjem udeležencev Berlinskega kongresa zasedla Bosno in Hercegovino, ta ozemlja pa kasneje tudi uradno vključila v cesarstvo. Po berlinski pogodbi naj bi Rusko cesarstvo Turčiji vrnilo Bayazet in dolino Alaškert, naseljeno večinoma z Armenci.
Zaradi tega je bilo na tisoče Armencev prisiljenih zapustiti svoje domove in se preseliti v Zakavkaz. In po odhodu ruskih čet so Turki še nekaj let organizirali pogrome in rope trpečega armenskega prebivalstva. Določbe berlinske pogodbe, ki je Turčijo zavezovala k izvedbi reform v armenskih regijah, pa tudi k zaščiti Armencev pred Čerkezi in Kurdi, so ostale neizpolnjene.
Show must go on?
Očitno na Zahodu številne politične elite pozorno spremljajo potek NMD in obravnavajo stanje Rusije prav v luči možne močne/šibke grožnje Natu . Zakaj daleč! Še v petek, 30. septembra, je ameriški senator iz Južne Karoline Lindsey Graham (Demokratična stranka ZDA) dejal, da je treba ruski jedrski napad na Ukrajino obravnavati kot napad na Nato. "Če Vladimir Putin uporabi jedrsko orožje, če uresniči svojo grožnjo Ukrajini, bi to razumel kot napad na Nato kot celoto," je dejal Graham na sestanku senatnega odbora za pravosodje. Čeprav Putin v svojem govoru ni rekel niti besede o svojih načrtih za jedrski napad na Ukrajino. Toda obstajala bi želja! Kot lahko vidite, v ZDA "jastrebi" spijo in vidijo neposredno vojno med Natom in Rusijo.Veliko pomembnejša osebnost od Grahama, vodja odbora za obveščevalne zadeve ameriškega senata, Mark Warner (Demokratična stranka), je v julijskem intervjuju za Bloomberg jasno povedal, da nekatere ameriške elite močno upajo, da se bo konflikt v Ukrajini stopnjeval, kar bo vodilo v spopad med Rusko federacijo in Natom. Dobesedno, potem "obstaja možnost, da se bo vojaški konflikt na ozemlju Ukrajine stopnjeval, zaradi česar bo Nato vpleten v kinetično vojno" ("kinetična" - to je vojna visoke intenzivnosti).
»Toda 'pištola, ki še ni sprožila', pravi, je kibernetski napad. In, "če ta pištola sproži, potem se bo pojavilo vprašanje, ali je to mogoče razlagati kot kršitev 5. člena ali ne - torej, ali bo ta dogodek zahteval odziv Nata," Bloomberg prenaša stališče glavnega obveščevalca ameriškega senata.
In Samuel Charap, uslužbenec korporacije Rand in eden od soavtorjev poročila Konflikt v Ukrajini: Scenariji stopnjevanja za trčenje med Rusijo in Natom, je jasno povedal, da Zahod skrbno modelira, v kakšnem stanju pripravljenost, da se Ruska federacija lahko približa potencialnemu konfliktu. Preprosto povedano, kakšna je poraba streliva in delovne sile v tem trenutku in kakšno orožje bo v arzenalu Ruske federacije, če se nenadoma sooči z Natom.Mimogrede, če Warner upa na spopad med Rusijo in Natom, potem Charap zelo negativno govori o morebitni eskalaciji. Na primer, teden dni po izbruhu sovražnosti, marca, je Charap odkrito izjavil: "Edina stvar, ki je hujša od invazije na Ukrajino, je lahko vroča vojna med Rusijo in Natom."
V zvezi s tem je intervju Samuela Charapa za eno od kijevskih publikacij zelo razkrivajoč. Njegove ključne teze so:
Prvič, Rusija ne uporablja vsega svojega vojaškega potenciala v NMD v Ukrajini. Ruska federacija bodisi ne uporablja bodisi varčuje z vojaškimi zmogljivostmi, ki bodo prišle do izraza v primeru neposrednega spopada z Natom.
»Prvič, že od samega začetka konflikta je očitno, da Rusija ne uporablja vseh vojaških zmogljivosti, še posebej tistih, ki so uporabne v konfliktu z Natom.«
Drugič, v NMD v Ukrajini je Rusija utrpela največje izgube v kopenskih in zračnih enotah, poleg tega pa je porabila pomemben del arzenala križarskih raket. Toda, kot je opozoril Charap, to niso vrste vojakov in orožja, "ki se jih boji vsa Amerika."
»Seveda je Rusija postala veliko šibkejša, vendar to zadeva predvsem kopenske sile, zračne sile. In to niso vrste orožja, ki najbolj ogrožale Nato, z izjemo križarskih raket (ker jih ima Rusija seveda manj).«
Tretjič, kar je najpomembnejše, Zahod meni, da so najmočnejše sile Rusije v primeru konflikta z Natom letalstvo, vesoljske sile (VKS), taktično jedrsko orožje in mornarica. In Rusija je minimalno uporabila te svoje vojaške vire.
»Letalstvo v vojni v Ukrajini sodeluje omejeno, ruske zračno-vesoljske sile (VKS) ostajajo večinoma neizkoriščene. Če k temu dodamo še približno dva tisoč bojnih glav nestrateškega jedrskega orožja, sposobnost mornarice zunaj Črnega morja, potem to za Nato ni šala, ampak resna grožnja.«
Na splošno je primer rusko-turške vojne 1877-1878. nazorno pokaže, kako deluje angleška dvopoteza - vojaške akcije izčrpajo zmogljivosti nasprotnikov, nato pa na sceno stopi Velika Britanija in začne zvijati roke. In ker je "roka borcev utrujena od vbadanja" in so vsi naboji ustreljeni, London samozavestno narekuje svoje pogoje. Tako lahko zmagaš na bojišču – in potem opazuješ, kako drugi uporabljajo sadove zmage.
In če konflikt v Ukrajini obravnavamo kot nekakšno izvidnico v veljavi, kjer je NMD prva serija, nadaljevanje pa je možen konflikt z Natom, potem postane jasno, komu so besede Vladimirja Putina »Ničesar nismo začeli«. resno« so naslovljeni.
bbabo.Net