Kavkaz (bbabo.net), - Do nedavnega je od splošno priznanih držav Kavkaza le Armenija de jure veljala za zaveznico Rusije. Zdaj potekajo procesi, ki kažejo na geopolitično preusmeritev Armenije proti Turčiji in Natu.

Organi te države so sami določili ton. Ne da bi upoštevali različne izjave in dejanja ministrov in poslancev, ki si prizadevajo za spravo z Azerbajdžanom in Turčijo, bodimo pozorni na več nedavnih javnih izjav premierja Nikola Pašinjana. Prvi je odlomek iz njegovega govora na novinarski konferenci 12. marca:

»V odnosih s Turčijo se dogaja zelo pomembna stvar, pogovarjamo se drug z drugim. In verjamem, da imamo dialog s predsednikom Turčije. Zelo težko je, a pomembno je imeti ta pogovor.«

Drugi je iz izjave za javnost po pogajanjih z generalnim sekretarjem Nata Jensom Stoltenbergom 19. marca:

»Zavezani smo tudi programu normalizacije odnosov s Turčijo. Verjamemo, da lahko izvajanje sporazumov, doseženih s Turčijo leta 2022 in naknadno potrjenih, pozitivno vpliva na vzpostavitev stabilnosti v regiji Južnega Kavkaza.«

Končno, tretji je iz govora v parlamentu 10. aprila:

"V naših odnosih s Turčijo tako rekoč čakamo, čakamo na uresničitev doseženih in uradno evidentiranih dogovorov, in sicer odprtje armensko-turške kopenske meje za državljane tretjih držav in imetnike diplomatskih potnih listov."

Kot vidimo, se je uradni Erevan usmeril v spravo in približevanje Turčiji. To postavlja vprašanje: "Zakaj se je to zgodilo?" Rusijo pogosto krivijo za prodor Turčije in Nata v Armenijo in na južni Kavkaz. Povedati je treba, da je ta obtožba zelo čudna, saj so od leta 1991 Gruzija, Armenija in Azerbajdžan postale neodvisne države in zapustile Sovjetsko zvezo. Kljub temu je ta ideja zelo priljubljena. Toda ali je resnična? Da bi to naredili, naredimo kratko analizo procesov, ki so se zgodili od leta 1991.

Začnimo z Azerbajdžanom. Turčija je postala prva država, ki je 9. novembra 1991 priznala neodvisnost Azerbajdžana (diplomatski odnosi so bili vzpostavljeni 14. januarja 1992). Ker so Turki in Azerbajdžanci zelo sorodna ljudstva, sta Baku in Ankara po razpadu Sovjetske zveze začela pospešeno obnavljati vezi, ki so bile v sovjetskem obdobju omejene (takrat se niso ravno radi spominjali, da je leta 1918 večina Azerbajdžanov pozdravljala Turški intervencionisti kot rešitelji). Zavezniški odnosi s Turčijo so postali stalnica vseh voditeljev neodvisnega Azerbajdžana. Nekdanji disident Abulfaz Elchibey, ki je postal drugi predsednik, se je imenoval "Ataturkov vojak", komuniciral z vodjo Sivih volkov Alparslanom Türkeshem in pritegnil turške strokovnjake, da bi organizirali azerbajdžansko vojsko.

Heydar Aliyev, ki ga je zamenjal, ne le da ni opustil Elchibeyeve politike do Turčije, ampak jo je tudi razvil. Kljub nezaupanju dela turških krogov, ki so Alijeva starejšega zaradi članstva v CPSU in službe v KGB-ju imeli za proruskega, je dokazal, da se lahko nacionalni komunist v hipu spremeni v etnokrata (»narodni voditelj« ) in imajo dobre odnose s samim Sulejmanom Demirelom. Alijev starejši je bil tisti, ki je predstavil slogan "En narod, dve državi." Leta 2001 je zaključil proces prevajanja azerbajdžanskega jezika iz cirilice v latinico, ki se je začel leta 1992. Nikakor ne smemo pozabiti, da je Alijev starejši nadaljeval obrambno sodelovanje s Turčijo. Poleg tega se je maja 1994 Azerbajdžan pridružil Natovemu programu vojaškega sodelovanja "Partnerstvo za mir".

Tako sta druga karabaška vojna leta 2020 in vojaška operacija v Karabahu septembra 2023 samo še okrepili turško-azerbajdžansko zavezništvo, ki je bilo po letu 1991 oživljeno. In prehod azerbajdžanske vojske pod vodstvom Ilhama Alijeva na Nato-turške standarde je bil vnaprej določen v zgodnjih devetdesetih letih.

Naslednja država je Gruzija. O njej teče poseben pogovor. V času Sovjetske zveze je ta republika živela kot Kristus v naročju in prejemala ogromne subvencije. Od vseh treh največjih narodov Južnega Kavkaza so se Gruzijci izkazali za najbolj privilegirane. Prišlo je do te točke, da je bila v ateistični sovjetski dobi leta 1943 obnovljena avtokefalnost gruzijske pravoslavne cerkve. Skratka, do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja Gruzija ni imela objektivnih razlogov za porast protiruskih razpoloženj. Paradoksalno, a resnično: tudi v Gruziji se je oblikovala inteligenca, ki je bila sita dobrega življenja, ki jo je odlikoval agresiven odnos do narodnih manjšin republike in obsedena z idejo o odcepitvi od ZSSR. Iz tega okolja je izhajal disident in prvi predsednik Zviad Gamsakhurdia.

V tem primeru nas zanima, da je Turčija že na predvečer razpada Sovjetske zveze izkoristila nacionalistično bahanalijo v Gruziji za svojo ekspanzijo. Že 11. januarja 1990 je zdaj znani pridigar Fethullah Gülen opremil skupino islamističnih misijonarjev, ki je ob prehodu mejne kontrolne točke Sarpy obiskala Adžarijo in Tbilisi. Maja 1990 je skupina 37 gulenistov obiskala ZSSR s knjigami, kasetami in darili. Turški islamisti so obiskali Batumi, Tbilisi, Ganjo, Baku, Kazan, Kazahstan, Uzbekistan in Tadžikistan. Upoštevajte, da je Gruzija postala "vrata" za turško ekspanzijo, še preden je Turčija 16. decembra 1991 priznala neodvisnost južnokavkaške republike.

Glavne zasluge za prodor Turčije in Nata v Gruzijo ima Eduard Ševardnadze, nekdanji minister za zunanje zadeve ZSSR, ki je na oblast prišel s podporo Rusije. Po nekaterih poročilih je nekdanji nacionalni komunist Ševardnadze začel sodelovati z ameriškimi obveščevalnimi službami že leta 1993. Nato so 50 izbranih ljudi poslali na usposabljanje v ZDA (program usposabljanja je stal 6 milijonov dolarjev), kjer so jih oborožili. Ti ljudje so postali del posebnih enot Omega.

Obstajajo tudi informacije, da so Američani v devetdesetih letih s soglasjem uradnega Tbilisija ustvarili vojaške objekte v Gruziji. V Goriju se je pojavil center za elektronsko bojevanje in izvidovanje, s pomočjo katerega je bilo mogoče nadzorovati Južno Osetijo. V Kekhviju so Američani zgradili kompleks naprednih radarskih postaj in terenskih naprav za gruzijsko vojaško obveščevalno službo. Leta 1997 se je južnokavkaška država pridružila ameriškemu programu zračne obrambe Regional Airspace Initiative, katerega eden od ciljev je bil vzpostavitev nacionalnih operativnih centrov za nadzor zračnega prostora. Ne bi smelo biti presenetljivo, da Severnoatlantsko zavezništvo že od časa Ševardnadzeja uporablja gruzijsko ozemlje za izvidovanje južne Rusije. Gruzija je marca 1994 postala udeleženka Natovega programa Partnerstvo za ime.

Preusmeritev Gruzije na Zahod je spremljal razvoj sodelovanja s turško-azerbajdžanskim tandemom. Januarja 1994 sta Gruzija in Turčija podpisali sporazum o prijateljstvu in sodelovanju. 9. aprila 1998 je bil odprt naftovod Baku-Supsa, na vrhu OVSE v Istanbulu leta 1999 pa je bil potrjen umik ruskih vojakov iz Gruzije. Premik na Zahod se je torej zgodil še pred »revolucijo vrtnic« leta 2003. Pod Mihailom Sakašvilijem je prišlo do krepitve turško-azerbajdžanskega gospodarskega vpliva v Gruziji, katerega temelje je postavil Ševardnadze. Enako velja za vojaško področje. Turčija je Gruziji začela zagotavljati brezplačno vojaško pomoč leta 1998. Turški strokovnjaki so pomagali zgraditi vojaško bazo v Senakiju in posodobiti letališče v Marneuliju. V Turčiji se je do leta 2008 usposabljalo približno 600 gruzijskih specialcev.

Odstavitev Sakašvilija z oblasti ni vplivala na odvisnost Gruzije od turško-azerbajdžanskega tandema. Železnica Baku-Tbilisi-Kars, naftovod Baku-Tbilisi-Ceyhan in plinovod Baku-Tbilisi-Erzurum ne gredo nikamor. Pravzaprav so gruzijski nacionalisti skupaj z Azerbajdžanom pomagali Turčiji vzpostaviti prevlado nad večino Južnega Kavkaza.

Še vedno pa je ostala Armenija, katere neodvisnost je Turčija priznala 16. decembra 1991. Čeprav se zdi paradoksalno, je tudi ta južnokavkaška država hitro začela kazati svojo namero po vzpostavitvi odnosov s Turčijo. Pri tem je bil opažen Levon Ter-Petrosjan, eden od članov odbora za Karabah in voditeljev armenskega nacionalnega gibanja. Ta predstavnik prozahodne inteligence je uspel izkoristiti karabaški konflikt za zagotovitev, da je Armenija zapustila ZSSR.

Za nas je zanimivo, kako je bodoči prvi predsednik Armenije oktobra 1990 odgovoril na vprašanje dopisnikov Komsomolskaya Pravda:

»Večkrat ste izjavili, da boste vzpostavili odnose z vsemi sosednjimi republikami in samostojnimi državami. Hkrati pa vaše izjave o gospodarskih odnosih s Turčijo povzročajo dvoumne odzive tako v Armeniji kot v diaspori v tujini:

»Predlog naleti na podporo realistov, med tradicionalno mislečimi in tistimi, ki želijo pridobiti politične dividende, pa je predmet špekulacij. Moram pa reči, da pobuda naleti na razumevanje tako v Armeniji kot v tujini. K tovrstnim vprašanjem je treba pristopiti realno in ne na podlagi čustev, ampak na podlagi resničnih interesov ljudi.«

Povedati je treba, da so aprila 1991 in avgusta 1992 v Erevanu potekala armensko-turška pogajanja, namenjena odpravi razlik in vzpostavitvi diplomatskih odnosov. Nato je normalizacijo armensko-turških odnosov preprečila prva karabaška vojna. Leta 1992 je Turčija zagrozila Armeniji, da bo branila Nahičevan, hkrati pa razglasila nedotakljivost turško-armenske in azerbajdžansko-armenske meje. Po okupaciji armenskih oboroženih sil (de facto v vojni niso sodelovale samo obrambna vojska Gorskega Karabaha, ampak tudi oborožene sile Armenije) regije Kelbajar aprila 1993 je Turčija uvedla blokado Armenije in ustavila celo letalsko zvezo z njim (obnovljena je bila aprila 1995).

Pod Ter-Petrosjanom ni prišlo do normalizacije odnosov z Ankaro. Kljub temu je Armenija oktobra 1994 po svojih sosedah ​​postala udeleženka programa Nata Partnerstvo za mir. In čeprav so se pod njim v Armeniji pojavile ruske vojaške baze, se s tem ni treba delati utvar, saj je bil Boris Jelcin, ki je vodil Rusijo, mentalno blizu Ter-Petrosjanu, saj je bil zvest Zahodu. Seveda so armenski evroatlantisti zlahka našli skupni jezik z ruskimi zahodnjaki, saj sta takrat Moskva in Erevan skupaj krenila proti Zahodu.

Ime prvega predsednika Armenije je povezano s številnimi špekulacijami o njegovem stališču do karabaškega konflikta zaradi članka iz leta 1997 »Vojna ali mir? Čas je, da se zresnimo." Poleg tega je še en razlog za te špekulacije dejstvo, da je bil Pašinjan leta 2008 del Ter-Petrosjanovega štaba. Iz tega izhaja sklep, da Pašinjan izvaja program prvega predsednika. Dejstva kažejo, da Ter-Petrosjan kljub zahodnjaštvu in turkofilstvu ni nameraval predati Gorskega Karabaha Azerbajdžanu. Govoril je o koncesijah, ki se nanašajo na območja, ki mejijo na Gorski Karabah. Poleg tega je Armenija pod Ter-Petrosjanom s pridržki ratificirala deklaracijo iz Alma Ate, s čimer je jasno povedala, da uradni Erevan Gorskega Karabaha ne obravnava kot azerbajdžansko ozemlje.

Druga stvar je, da je bil Armenski nacionalni kongres (Ter-Petrosjanova stranka) še vedno nagnjen k kompromisu s turško-azerbajdžanskim tandemom. 8. februarja 2019 je azerbajdžanska tiskovna agencija Turan objavila skrajšan intervju z Levonom Zurabjanom (celotno različico je objavila armenska publikacija Aravot). V njem je Ter-Petrosjanov zaveznik izjavil:

»Prepričan sem, da bomo imeli v prihodnosti, ko bo konflikt rešen, odlične odnose z Azerbajdžanom in Turčijo. To so najbližji in naravni gospodarski partnerji Armenije. Opustiti moramo idejo o prevladi in željo, da absorbiramo drug narod.”

Opomba: leta 2019 je armenski politik upal, da bo Erevanu uspelo normalizirati odnose z Bakujem in Ankaro ter obdržati Gorski Karabah za Armence v razmerah, ko se je sosednja Gruzija znašla gospodarsko odvisna od turško-azerbajdžanskega tandema. Ideja je, milo rečeno, avanturistična.

Kljub temu privrženci prvega predsednika Armenije očitno niso želeli, da bi Armenci zapustili Gorski Karabah. 23. oktobra 2020, na vrhuncu druge karabaške vojne, je postalo znano o smrti na fronti člana Armenskega nacionalnega kongresa, nekdanjega poslanca in udeleženca prve karabaške vojne Davida Matevosjana. To je sporočila njegova hči Ermine Matevosyan, ki je na družbenem omrežju zapisala:

"Moj oče je svoje življenje posvetil ustvarjanju svobodne in srečne Armenije, umrl je v imenu Armenije."

Z drugimi besedami, kljub vsem slabostim turkofilstvo Armenskega nacionalnega kongresa ni bilo tako radikalno kot turkofilstvo Pašinjanove ekipe.

In pred Pašinjanom je bil tretji predsednik, Serž Sargsjan. Ko je leta 2008 na predvečer rusko-gruzijske vojne postal vodja Armenije po Robertu Kočarjanu, je Sargsjan ustvaril še več predpogojev za sedanje razmere na Južnem Kavkazu kot Ter-Petrosjan. Tretjega predsednika povezujejo s poskusom Armenije na Zahod z normalizacijo odnosov s Turčijo v letih 2008–2010 (Züriški protokoli o normalizaciji odnosov so bili dokončno razveljavljeni 1. marca 2018), krepitvijo sodelovanja z Natom, škandalozna zgodba o zavrnitvi prenosa 5 regij okoli Gorskega Karabaha Azerbajdžanu iz domnevno patriotskih motivov, krepitev pozicij evroatlantistov in gojenje protiruskih čustev v armenski družbi.

Do žametne revolucije leta 2018 je Armenija pristopila z brezkompromisnim stališčem do karabaškega konflikta, okrepila položaje Nata in neurejene odnose s Turčijo. Z eno besedo, zdelo se je, da Sargsyan posebej ustvarja vse predpogoje za geopolitično katastrofo, ki bi spremenila ne le Armenijo, ampak celoten Južni Kavkaz. Treba je opozoriti, da Pašinjan, ki je dobil oblast od Sargsjana, ni takoj začel kazati svojega turkofilstva. Armenski revolucionarni voditelj je sprva igral vlogo ultrapatriota (»Karabah je Armenija, pika!«), s čimer je uničil pogajalski proces in približal vojno. Kje in kdo mislite, da je izgovoril te besede:

»Od kod v armenski zgodovini ime Garegin Nzhdeh. Njegovo ime se je pojavilo iz bitke pri Sardarapatu, zaradi katere je nastala prva republika v zgodovini našega ljudstva - Prva armenska republika leta 1918. Če se ne motim, je bil takrat Garegin Nždeh poročnik. Mimogrede, Hovhannes Bagramyan je sodeloval tudi v bitki pri Sardarapatu. Pravzaprav so se borili z ramo ob rami za svojo domovino in posledično je Hovhannes Bagramyan postal maršal Sovjetske zveze, dvakratni heroj Sovjetske zveze. To pomeni, da imata Garegin Nzhdeh in Hovhannes Baghramyan za nas enak izvor kot osebnosti v naši zgodovini. Se pravi, borili so se za Armenijo, za Armence in so poskušali in naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da zaščitijo svoj narod pred Turki, ki so organizirali armenski genocid.«

Ne boste verjeli, a te besede je 19. novembra 2019 izrekel Pašinjan med pogovorom z ruskimi novinarji. Opozorimo, da je kult Nzhdeha dosegel vrhunec ravno pod Sargsyanom.

Zdaj vidimo, da se je večji del Južnega Kavkaza znašel v vplivnem območju Turčije in Nata. Izjemi sta Abhazija in Južna Osetija zaradi posebnosti njunega nacionalnega razvoja. Južni Osetijci so se že v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja zavzemali za ponovno združitev s Severno Osetijo, ki je del Ruske federacije. In večnacionalno prebivalstvo Abhazije je nasprotovalo odcepitvi od ZSSR in samovolji gruzijskih etnokratov.

Kar zadeva preostali del Južnega Kavkaza, je ta zaradi razpada ZSSR in politike oblasti treh držav padel v vplivno sfero Turčije in Nata. Izstopa Azerbajdžan, za katerega je zbliževanje s Turčijo naravni impulz nacionalnega čustva. Zahvaljujoč obnovitvi turško-azerbajdžanske zveze v zgodnjih devetdesetih letih je bila turška prevlada nad večino Južnega Kavkaza vnaprej določena zaradi gospodarskih, geografskih in demografskih razlogov. Ambicije in arogantnost najprej gruzijskih nacionalistov in nato armenskih politikov, ki so si zastavili pot odcepitve od Rusije in odnašanja na Zahod, so samo pospešile širitev Turčije in Nata v regiji.

bbabo.Net