Ta teden je minilo 20 let od smrti mojega očeta Walida Abou Zahra, ustanovitelja Al-Watan Al-Arabi. V času svojega življenja kot angažiran lastnik libanonskih medijev in založnik se je soočil z več kot osmimi poskusi atentata. Iz Libanona, kjer je bila pisarna časopisa Al-Moharrer napadena s težkim topništvom, so ti napadi dosegli vrhunec z napadom z avtomobilom bombo na pisarne Al-Watan Al-Arabi v Parizu leta 1982. Na koncu je bil rak tisti, ki je leta 2004 terjal svoje življenje, eno leto preden so isti pokrovitelji, ki so ga napadali, sprožili neusmiljeno in sistematično shemo atentatov po Libanonu, vključno z atentatom na nekdanjega premierja Rafika Haririja februarja 2005.
Če bi našteval vse predsednike, premiere, politike, novinarje, pravnike, sodnike in mislece, ki so v tem času postali žrtve teh zlih sil v Libanonu, bi verjetno zavzelo ves prostor tega članka. Se je v zadnjih 40 letih kaj spremenilo? Na žalost je odgovor ne. Šele prejšnji teden je bil Pascal Suleiman, koordinator stranke krščanskih libanonskih sil v regiji Byblos, ugrabljen in pozneje odkrit mrtev.
Po navedbah vojske so ga v ugrabitvi avtomobila umorili člani sirske tolpe, ki so nato njegovo truplo prepeljali čez mejo. Na pogrebu so jokajoči pokloni in jeza spodbudili žalujoče, da so izrazili svoje dvome o razlagi vojske. Negotovost in grozljive trenutne razmere so zabrisale meje in olajšale uboje. Poleg tega je Hezbolah ustrahoval in uničil vsako posamezno suvereno institucijo.
Libanon je ponovno talec v situaciji, ko je nehote zasidran v agresivno politiko iranskega režima
Notranji minister pozval k odprti preiskavi. Žal je realnost taka, da notranje ministrstvo, tako kot vojska, ni sposobno ukrepati in bo ta preiskava pokopana kot vse prejšnje. Ali lahko danes kdo prepreči nov val političnih atentatov? Še enkrat, odgovor je ne.
Ena stvar je jasna vsakič, ko je regionalno ravnovesje na preizkušnji: Libanonci plačajo ceno. Običajno pravijo, da kadar koli se politik sooči s pritiskom na domači fronti, išče mednarodno krizo, da bi se rešil iz nje. V Libanonu je ravno nasprotno. Vsakič, ko se regija sooči s krizo, bo sirski režim ali Hezbolah ciljal na domačo sceno in jo udaril močneje kot kdaj koli prej.
Zdaj smo v enem od teh nevarnih ciklov. Medtem ko se napetosti med Izraelom in Iranom ter njegovimi zastopniki segrevajo, je Libanon v nevarnosti, da bo povlečen v spopad. Ponovno je talec v situaciji, ko je nehote zasidrana v agresivno politiko iranskega režima, ki jo izvaja prek Hezbolaha. Čeprav menim, da se obe državi želita izogniti popolnemu spopadu v letu predsedniških volitev v ZDA, se napake dogajajo. Z nenehnimi spopadi med Hezbolahom in Izraelom na jugu se bo varnost Libanona še naprej slabšala, zaradi česar bo celotna suverena institucija v nevarnosti propada.
Geografija in demografija sta Libanon postavila v sredino teh ciklov. In kljub iznajdljivosti in ustvarjalnosti njenih ljudi se tej stiski niso mogli izogniti. Je pa tokratna sprememba glede na prejšnje krize. Trenutna gospodarska in politična situacija je državi odvzela njen regionalni simbol. Izgubil je status najljubšega otroka in je zdaj pozabljen. Ni več središče krize in nihče ne želi rešiti Libanona, ker je bil že prevečkrat rešen.
Umor Sulejmana, ne glede na to, ali ga je izvedla sirska tolpa ali ne, poudarja tveganje izločanja in ciljanja na določeno skupnost
Koliko mednarodnih pobud, shem finančne podpore in še več je bilo danih Libanonu, da bi bili popolnoma izgubljeni? Če k temu dodamo še pohlep in zaščito Ponzijeve sheme bančnega sektorja, pridemo do stopnje odpora.
Skratka, Libanonu tokrat ne bo nihče priskočil na pomoč. Skrajni čas je, da se Libanonci rešijo. Morda se sliši kot pokvarjena plošča, toda edina pot naprej – tudi če ni zagotovilo za uspeh – je federalizem. Bolj kot smo lokalni pri odločanju, večje so možnosti za uspeh. Tako se lahko vsaka skupnost tudi zaščiti in izrazi svoje mnenje ter se regionalno poveže s komer koli želi. Umor Sulejmana, ne glede na to, ali ga je izvedla sirska tolpa ali ne, poudarja tveganje izločanja in ciljanja na določeno skupnost. Tudi to je del začaranega kroga deli in vladaj, ki lahko vodi v odcepitev.
Res je, da ta rešitev ne spremeni hegemonije Hezbolaha v državi ali njegovega ugrabitve obrambne, varnostne in zunanje politike. Vendar omogoča, da se pojavi nov glas. Libanoncu omogoča, da še naprej živi, medtem ko se Hezbolah odloči za smrt. Poleg tega je v tem času krize izjemno pomembno predstaviti načrt za boljšo prihodnost države, ki je s strani Libanoncev in za Libanonce. In nobeden od načrtov, ki jih slišim, ne prinaša resnične možnosti sprememb razen federalizma.
V osmrtnici mojega očeta ga je Asharq Al-Awsat elegantno opisal kot "bralca geopolitične nestanovitnosti ali nihanj." Tudi ko ga je bolezen prevzemala, je predvidel preobrat, ki je leta 2005 prišel v Libanon. In zato, za vse žrtve teh geopolitičnih nihanj in za prihodnost države, delajmo na novem političnem in družbenem paktu, ki bo ohranil Libanon imun na to: začne se z načrtom za federalizem.
Zavrnitev odgovornosti: Pogledi, ki so jih pisci izrazili v tem razdelku, so njihova lastna in ne odražajo nujno stališča Bbabo.Net
bbabo.Net