Generalni inšpektor NASA je kritiziral ameriški lunarni program. V pogovoru z ameriškimi zakonodajalci je dejal, da je program Artemis zahteval nekaj milijard dolarjev več, kot je bilo načrtovano, ljudje pa ne bodo na površju lune šele leta 2026. Program Artemis je začel ameriški predsednik Donald Trump. Nasi je postavil cilj, da do leta 2024 pošlje prvo žensko in prvega moškega na Luno v 21. stoletju. Po načrtih naj bi astronavti leteli na vesoljskem plovilu Orion na raketi SLS, ki je še v razvoju. Od takrat je bil datum pristanka prestavljen na leto 2025, vodstvo programa pa je poročalo, da številne ključne komponente, kot so vesoljske obleke, niso pripravljene.

Paul Martin, generalni inšpektor NASA, je pred znanstvenim odborom predstavniškega doma ZDA predstavil predstavitev. Običajno generalni inšpektor opravlja revizijsko in kontrolno nalogo in ne daje izjav, tokrat pa je podal celovito oceno dela agencije.

"Glede na čas, potreben za razvoj in testiranje sistemov za pristajanje, pa tudi vesoljske obleke naslednje generacije, verjamemo, da bo prvi let s posadko izveden pred letom 2026," je dejal Martin. Na zamudo je vplival tudi sedemmesečni pravni spor med Blue Origin in SpaceXom za pravico do razvoja pristajalnega letala. Tožbo je sprožilo podjetje Jeffa Bezosa, a je zadevo izgubilo.

Toda glavna težava programa je bila cena. "Ugotovili smo, da bodo prva štiri lansiranja v okviru programa Artemis vsaka stala 4,1 milijarde dolarjev, in ta cena je nesprejemljiva," je dejal Martin. Ta znesek vključuje samo raketo, ladjo in zemeljsko podporo za izstrelitev.

Poleg tega, tudi po tej ceni NASA ne bo mogla izvajati smiselnega znanstvenega programa.

Ti stroški so razdeljeni na naslednji način: 1 milijarda dolarjev za vesoljsko plovilo Orion, 300 milijonov dolarjev za Evropsko vesoljsko agencijo za servisni modul Orion, 568 milijonov dolarjev za zemeljsko infrastrukturo in 2,2 milijarde dolarjev za samo raketo. To ne vključuje porabe NASA za razvoj Oriona in SLS od leta 2005 oziroma 2011. Če v ceno vključite razvojno amortizacijo, se bo ta vsaj podvojila.

Te številke bistveno presegajo Nasina pričakovanja. Leta 2017 je višji uradnik agencije Ars Technica povedal, da je bilo načrtovano, da bodo stroški ene izstrelitve ostali v okviru 2 milijard dolarjev, nato pa so upali, da se bodo zmanjšali na eno in pol. Skupaj bodo stroški Artemisa od leta 2012 do 2025 dosegli 93 milijard dolarjev.

O razlogih za tovrstne stroške Martin ni molčal.

Po njegovem mnenju stroškov ni mogoče znižati zaradi neučinkovitega načrtovanja programov in velikih pogodbenih korporacij.

"Za to so delno odgovorni podrejeni, kot je Boeing," je dejal. – Med drugim so bile težave pri razvoju SLS in Oriona. Kljub temu, da je njihov razvoj res težak, Boeing svoje naloge ni izpolnil, kar kaže na slabo načrtovanje in slabo izvedbo tega načrta.

Martinova metoda dodeljevanja sredstev iz Nase je zaslužila posebno kritiko. Agencija izvaja plačilno shemo »strošek + dobiček« (stroški plus), kar pomeni, da bo izvajalec kril vse stroške, podjetje pa bo v vsakem primeru ostalo z dobičkom. Po mnenju revizorja posledično podjetja niso motivirana za zniževanje stroškov in rokov.

Omeniti velja, da se je NASA večkrat poskušala odmakniti od prakse plus plus in preiti na bolj tržno zasnovano plačilo, vendar se je vsakič soočila s kritiko kongresnikov. Ta kritika ni pojenjala niti potem, ko so Nasini komercialni programi obrodili sadove, na primer v obliki SpaceXa. Vključno, na istem sestanku je Eddie Johnson, član odbora, ponovno podprl razvoj vozil s strani Nase, tako kot v primeru SLS in Orion, in pozval, naj ne povečujejo nakupa že pripravljenih rešitev pri zasebnih trgovcih. Vključno s tem, da bo po Johnsonovih besedah ​​privatizacija vesolja povzročila nezmožnost doseganja Lune in Marsa. Ob tem številni neodvisni strokovnjaki vztrajajo, da je glavni razlog za nenaklonjenost zakonodajalcev zasebnim prostorom lobiranje.

bbabo.Net