Za razliko od mnogih Hindujcev in Sikhov, ki so se v času razdelitve preselili iz Indije v Pakistan, so kristjani ostali tukaj in se naselili po vsej državi. Po popisu iz leta 1998 je približno 1,59 odstotka prebivalstva Pakistana kristjanov. Natančno število ni znano, vendar se ocene gibljejo od manj kot 2 milijona do več kot 3 milijone. Kljub prisotnosti krščanskih skupnosti v provinci Khyber Pakhtunkhwa, vključno z okoli 0,21 % v Peshawarju, večina pakistanskih kristjanov živi v Karačiju, Lahoreju, Faisalabadu in številnih drugih manjših skupnostih v Pendžabu.

Zgodovinsko ozadje:

Krščanstvo ima v Južni Aziji večstoletno zgodovino. Vendar pa nekateri krščanski prebivalci Pakistana izvirajo iz hindujcev nizke kaste, ki so se spreobrnili pod britansko kolonialno oblastjo, da bi se izognili kastni diskriminaciji. V Karačiju so se naselili tudi krščanski trgovci iz Goe in drugod. Čeprav je Pakistan muslimanska država, mnogi ljudje, ki pripadajo muslimanski večini, še vedno kažejo globoko diskriminatorne odnose do kristjanov zaradi dediščine kastnega sistema. Eden takšnih primerov so krščanske služkinje v Pakistanu, ki se prav tako soočajo s temi izzivi, povezanimi z njihovimi verskimi prepričanji, delom in patriarhalnimi omejitvami. Ravadar je torej naletel na nekaj resničnih zgodb, da bi poudaril diskriminatorne prakse v Pakistanu.

Saima*, 21, in Martha*, 52, sta dve krščanski materi in hčerki gospodinjski delavki iz Islamabada, ki sta nekoč delali v isti hiši. Nekega dne je moški hišni gospodar rekel Marti, naj hčerke ne spremlja v službo, ampak naj jo pošlje samo. To je zvenelo zaskrbljujoče, in ko se je vztrajanje povečalo, sta se mati in hči končno odločili zapustiti službo.

Ko je Ravadar dobil priložnost komunicirati s temi damami in se dodatno pozanimal o dogodku, je Martha s strahom pripovedovala: »Gospodar nas je izkoristil, ker je njegova žena večino časa ostala zunaj zaradi službe, zato nam je dajal denar za kupiti hrano za našo revno družino. Ta simpatija se mi je vedno zdela past."

Tako mama kot hči sta ta dogodek delili z Ravadarjem in povedali, da sta neizobraženi in da je edini vir dohodka gospodinjsko delo. Niso našli pomoči, da bi dvignili glas proti temu nadlegovanju. Zanje je edina možnost, da ostanejo zaprta in za vedno molčijo.

Ko je Ravadar vprašal Martino hčer, kaj se ji je zgodilo? S prestrašenim tonom je izjavila, da me je »nekega dne moj gospodar našel samo, da čistim njegovo spalnico. Moja mama je bila bolna in ni mogla priti v službo. Ko je torej lastnikova žena odšla od doma v službo, je pristopil k meni in prosil za seks. Prestrašila sem se, zavrnila njegovo ponudbo in hitro pobegnila iz njegove hiše. Ta grozljiv dogodek sem delila z mamo in končno sva se oba odločila, da zapustiva službo. Ne samo ta dan, tudi pred tem mi je večkrat pokazal čudne kretnje in mi rekel zastrašujoče besede. A vseeno se bojim, da bi mi lahko sledil ali mi naredil kaj hudega."

Uboga Martha je tudi razburjena zaradi izgube dohodka. Poleg tega je Martha delila svojo zaskrbljenost, da »razen tega incidenta sem opazila, da gospodinjskim pomočnicam nenehno grozijo z lažnimi obtožbami, za mlade krščanske služkinje pa je velika skrb tudi spreobrnjenje v islam. Ko kateri koli krščanski služkinji zavrnejo poroko ali spolni odnos z njenim gospodarjem, jo ​​posilijo in ubijejo, o nekaterih incidentih pa so že poročali. Te vrste incidentov niso nove. Več dogodkov v dnevnih rutinah gospodinjskih pomočnic ni prijavljenih in so neregistrirani. Pomanjkanje izobrazbe in ozaveščenosti o svojih pravicah jih izpostavlja skrajni nevarnosti."

Ravadarju je pritegnil še en dogodek, ko sta srečala kristjanko iz obubožanega ozadja. Po ločitvi od moža se je z dvema mladima hčerkama preselila v Rawalpindi in začela delati kot služkinja v muslimanski družini Rawalpindi.

Danes se predstavlja kot muslimanka. Ravadar jo je vprašal, kako je bila spreobrnjena v islam. Rekla je: »Družina, za katero delam, mi je ponudila finančno podporo, če bi prestopila v islam. Bila je nemočna situacija in nisem imel druge izbire. Sem reven in družina je to izkoristila, da bi me izkoriščala.

Poleg tega ji je družina celo obljubila, da bo našla muslimana za svoj drugi zakon, ki jo bo podpiral in skrbel za njeni dve hčerki. Zato je v tej hiši s hčerkama delala dan in noč.

Pri delu je mami pomagala tudi starejša hči, stara devet let. Za drugo poroko je bila gospa predstavljena muslimanu (Muhammad Usman), ki je vsak dan obiskoval njeno hišo. Tam je večino časa živel, izdal njo in njene hčerke in se z njo nikoli ni poročil. Družina, za katero je delala, se je preselila in ni prevzela nobene nadaljnje odgovornosti. Izdala jo je družina, ki jo je spreobrnila v islam, pozneje pa so jo s hčerkama zapustili.V obeh primerih smo videli, da bi na koncu morale služkinje pustiti službo in sprejeti revščino kot svojo usodo ali pa pasti v to skušnjavo prisilnega spreobrnjenja in zapustiti svojo krščansko vero, kar je precej hujše.

Domači delavci iz vseh manjšinskih skupin, ki živijo v Pakistanu, so ogroženi in nadlegovani. Še vedno pa so najhujši primeri v krščanski skupnosti, saj je večina žensk iz te skupnosti hišnih pomočnic. Z njimi se ne zdravi dobro. Krščanske ženske se obravnavajo kot »nečista/nečista« človeška bitja. Te gospe ne smejo delati v kuhinjah, ampak so določene samo za čiščenje hiš.

Vse te dame so žrtve kastnega sistema, ki je že stoletja v naših kulturnih koreninah. V tej regiji je nižja kasta znana kot »nečista«, ki velja le za služenje visokega razreda. Krščanske služkinje vedno mika k seksu z gospodarji, zato je ena izmed njih dejala: »Za čiste se štejemo le, da spimo s svojimi gospodarji, za nečiste pa, da delamo v njihovih kuhinjah«. Poleg revščine se pakistanski kristjani soočajo z agresivnimi, pogosto nasilnimi in smrtonosnimi izrazi islama, je dejal nadškof Joseph Arshad iz Islamabada in Rawalpindija.

Krščanske služkinje so priročen plen za spreobrnjenje v islam s strani družin, ki izkoriščajo svoje ozadje z nizkimi dohodki, jih ujamejo v spolne zadeve in jih pozneje prisilijo, da se spreobrnejo v islam. Kristjani so po številu največja med manjšinskimi skupinami, ki prebivajo v Pakistanu. Čeprav obstajajo druge manjšine, večinoma te ženske ne delajo kot služkinje. Toda večina revnih in revnih žensk in deklet v krščanstvu dela kot gospodinjske služabnice.

Revni kristjani in kristjani z nizkimi dohodki so zatirana skupina. Večina jih slabo ravna, da bi pokazali moč in oblast, saj ne najdejo pravice. Štejejo se celo za čistilna delovna mesta v kulturnem kontekstu. Izobraženi krščanski sloj se dobro zaveda svojih pravic, zato se vedno zagovarja in se skuša boriti proti vsakršnemu preganjanju, ko pa gre za skupino z nizkimi dohodki in neizobraženo skupino, so vsi nemočni in zapuščeni in so plen večine.

Vendar pa je sklenjeno, da je pomanjkanje ozaveščenosti in pregona glavni vzrok za viktimizacijo krščanskih hišnih pomočnic. Pandžabska vlada je sprejela zakon o domačih delavcih iz leta 2019, vendar še vedno ni uveljavljen. Obstaja nujna potreba po ukrepanju za varnost žensk z nizkimi dohodki in revnih žensk, ki trdo delajo, da bi si zaslužile preživetje. Vlada bi morala revnim ženskam zagotoviti vire zaposlitve, da ne bodo delale kot služkinje in si lahko služijo za preživetje na druge načine. Aktivisti skupnosti, organi kazenskega pregona in sodelovanje lokalnih, pokrajinskih in zveznih vlad bi morali ukrepati proti temu dejanju. Manjšinske ženske morajo biti zaščitene v Pakistanu.

*Imena so bila spremenjena zaradi zaščite identitete intervjuvancev.

Ta blog je produciral Ravadar – serija blogov, ki dokumentira življenja verskih manjšin v Pakistanu.

bbabo.Net