Zdaj, ko je cenjena avtonomija SBP v torbi, bi bil to pravi čas, da izvoljeni predstavniki Pakistana sprožijo nestrankarsko razpravo v domu o tem, kako naj se Banka loti uravnoteženja rasti in cen; zagotoviti zdravo hrano za razmišljanje denarnim oblastem, če nič drugega. Škoda pa je, da so senatni postopki preveč polni zakonodajalcev, ki bruhajo strup drugega, da bi takim tehničnim podrobnostim dali veliko časa ali celo razmišljanja. Toda to so zelo pomembne zadeve. In čeprav je državna banka zdaj veliko bolj svobodna kot prej, da se z njimi ukvarja, kot se ji zdi primerno, je še vedno nujno, da vsi razumejo dajanje, ki ga takšne politike vedno vključujejo.

Da Pakistan potrebuje stalno višjo rast BDP, sploh ni sporno. Res pa je tudi, da bo povečana gospodarska aktivnost, potrebna za spodbujanje visoke rasti, dvignila tudi cene; nekaj, česar si država trenutno ali celo v bližnji prihodnosti ne more privoščiti preveč. Edina stvar, na katero SBP ali celo finančno ministrstvo računa na mirnejšo prihodnost v smislu inflacije, je možnost padca mednarodnih cen surovin v prihodnjih četrtletjih. Če pa se to ne zgodi ali celo če se ne zgodi v potrebnem obsegu, se bodo morale tako denarne kot davčne oblasti, pa tudi podjetja vrniti na risalno desko, da bi pripravili nekaj, kar deluje v v ozadju povišanih cen.

SBP torej čaka težko delo. Če gre samo za rast, bo to povzročilo še večjo inflacijo, vlada pa bo tudi videti slaba. Če ignorira rast in zajezi inflacijo, jo bodo obtožili zadušitve gospodarske aktivnosti ter depresiranja delovnih mest in plač ravno takrat, ko je bilo potrebno nasprotno, in bo vlada še slabša. Zato mora identificirati tisto, kar je najbližje ravnovesju, ki ga okoliščine dopuščajo. Glede na to okolje bi bilo bolje, da bi se o teh stvareh pogovarjali v zgornjem domu parlamenta, namesto da bi razpravo zreducirali na nezaželeno drevo. *

bbabo.Net