Težko je spregledati, kako Kuvajt namerno ali nenamerno zanemarja izvršilna oblast, ki se zdi, da poje svoje pesmi, medtem ko cel narod išče odrešitev iz trenutnega položaja države, ki pritegne novo krizo vsakič, ko izstopi iz drugega.
Svet ministrov očitno ne poskuša izstopiti iz politične karantene, v katero je vstopil zaradi strahu pred kakršnim koli korakom, ki bi lahko pripeljal do parlamentarne preiskave, kar moti udobje vlade in njeno odvisnost od vakuuma.
Zaradi tega se izvršilna oblast ne premakne, razen ko pride do nesreče in izbruhne nesreča. To je postala zelo normalna stvar.
Frontovci iščejo nagrado, ki jim je bila že zdavnaj odobrena. Takšne nagrade še ni, kabinet pa lahko pije "levje mleko", če kdo od poslancev vloži interpelacijo zoper predsednika vlade, da bi vlada porabila denar za tiste, ki ogrožajo svoje zdravje, da bi zaščitili svoje zdravje. državo in njene ljudi pred virusom COVID-19.
To vprašanje je eno izmed mnogih, ki čakajo na rešitev. Stanovanjsko vprašanje ni nič drugega kot vrh ledene gore v smislu trpljenja, ki ga Kuvajčani doživljajo zaradi napačnega zdravljenja. Takšni primeri se kopičijo leta, prej desetletja, saj so takšni, ki ne želijo slišati mnenja strokovnjakov in ne upoštevajo na desetine predlogov, ki so jih poslanci predstavili zaporednim vladam, vključno s sedanjo, katere vodja se zdi da se počuti udobno s svojo situacijo in ne želi sprožiti tega, kar vidi kot »glavobol«.
Vprašanje stanovanjske oskrbe je potekalo po jasni metodologiji, ko je pokojni šeik Abdullah Al-Salem v 60. letih 20. stoletja napovedal vrednotenje starih hiš in začetek razdelitve parcel Kuvajčanom. Vendar se je proces sčasoma spremenil v dilemo. Ko je beseda nepremičninskih trgovcev slišala vlada in pristojne institucije, je čakanje na to življenjsko oskrbo postalo kot anekdota – »Ključ je pri mizarju, mizar hoče denar, denar je pri ženinu, ženin hoče mleko, mleko je pri kravi, krava hoče travo, plevel pa dež«.
V zvezi s tem so bile jasne besede generalnega direktorja kuvajtske kreditne banke Salaha Al-Mudhafa v izjavi za javnost. Dejal je: "Banka potrebuje 16 milijard KD za financiranje stanovanjskih posojil do leta 2035". Sklad v višini 800 milijonov KD, ki ga je odobril državni zbor v dogovoru z vlado, torej ni nič drugega kot pomirjevalo, ki ne bi služilo namenu.
Na podlagi tega načela ponovno poudarjamo, da bi morala vlada v zvezi s tem preučiti izkušnje drugih držav, kot so sultanat Oman, Maroko in Egipt. Te države so stanovanjsko vprašanje rešile v nekaj letih na uspešen način in prihranile milijarde.
To je poudaril Al-Mudhaf, ko je dejal: »Trenutno stanje ni stabilno. Ni možnosti, da bi banka na ta način dolgoročno nadaljevala s kreditiranjem. Za razvoj trajnostnih rešitev je treba ponovno razmisliti o stanovanjski politiki.
Nobenega dvoma ni, da lahko te rešitve pridejo le z odločitvijo. Ker je vlada zadržana in njen vodja neaktiven, se obračamo na politično vodstvo, ki zadevo obvladuje, da preuči predloge strokovnjakov in poslancev, da bi narod spravil iz te slepe ulice.
bbabo.Net