Pred NEKAJ dnevi sem prebral zgodbo, ki odraža resničnost v večini arabskih narodov. Zgodba je govorila o moškem, ki je pravkar prejel plačo in se je v natrpanem avtobusu vračal k družini. Medtem ko je bil na avtobusu, mu je žeparju iz žepa uspelo ukrasti plačo.

Ko je moški hotel plačati avtobusno vozovnico, je ugotovil, da nima denarja v žepu. Sprevodnik ga je nato okrcal, da se je vkrcal na avtobus brez denarja za plačilo vozovnice.

Takrat je tatu zadela vnema in je rekel: »Brat, plačal bom za vstopnico tega človeka«. Moški se je nasmehnil in rekel tatu: "Bog vas blagoslovi in ​​veliko ljudi, kot ste vi, gospod." Potniki so tatu pohvalili tudi njegovo moralo in vest.

Ta vrsta tatov je prisotna v večini uradnih institucij v arabskem svetu. Pravzaprav so v porastu. Dejansko so mnogi od njih dosegli najvišje položaje in so še vedno lastniki časti, daril in uslug ter prejemajo spoštovanje in hvaležnost.

Tako je v enem od svojih romanov zapisal palestinski avtor Ghassan Kanafani – »Ukradejo ti štruco, potem pa ti dajo del od nje. Nato vam naročijo, da se jim zahvalite za njihovo velikodušnost."

Ti ljudje se ne razlikujejo od tatov avtobusov. Veliko je takih, ki hodijo k ljudem in se hvalijo z dosežki, ki so predvsem iz bistva njihovega dela, za katerega prejemajo plačo, medtem ko se število revnih še naprej povečuje zaradi tistih, ki jih ropajo, ponižujejo in potiskajo v večjo potrebo, lakota in pomanjkanje.

V Iraku so najnovejši uradni podatki razkrili, da je bilo v obdobju od 2003 do 2020 izropanih okoli 500 milijard dolarjev, roparji pa so pobegnili v tujino. Hkrati je stopnja revnih dosegla več kot 40 odstotkov. To se dogaja v državi, ki velja za eno najbogatejših z zalogami nafte in drugimi naravnimi viri. Iraški uradniki so razkrili, da so zaporedne vlade v obdobju 17 let izvedle 6000 lažnih projektov v vrednosti 178 milijard dolarjev.

V Libanonu situacija ni veliko drugačna. Namesto tega lahko rečemo, da je korupcija zelo razširjena. To je zato, ker vse temelji na sektaškem in političnem sistemu kvot. Po vsem svetu je bilo objavljenih veliko poročil o dejstvu, da so libanonski uradniki ukradli približno 380 milijard dolarjev. Na koncu je premier Najib Mikati prišel in prosil ljudi, naj "nekaj od tega prenesejo". Premoženje tega človeka znaša 3,3 milijarde dolarjev, od tega je večina izvirala iz njegove "pametnosti" pri pridobivanju javnega denarja. Nenavadno je, da se pogaja sam s seboj, da bi podaljšal pogodbo ene od storitev, ki jih je monopoliziral.

Obstaja nekaj arabskih držav, kjer so uradniki oropali milijarde dolarjev in jih prenesli v tujino. V Kuvajtu ni znano, koliko javnega denarja je bilo izropanega. Imamo nekaj, ki so izkoristili iraško invazijo na državo in oropali denar iz državnih denarnic, katerih upravljanje so nadzirali iz tujine. Takrat je bilo to znano kot »kraja ere«. Da bi se izognili odgovornosti, so se odrekli svojemu kuvajtskemu državljanstvu in pridobili državljanstvo držav, kjer uživajo denar, ki so ga naropali brez kakršne koli odgovornosti ali nadzora, in kjer jih ne preganjajo.

Kraja javnega denarja je v arabskem svetu stara navada. Nekateri menijo, da je to "pametno" dejanje, le redko pa najdete uradnika, ki se ne "razmeta" ali ne pomaga pokvarjenim ljudem in podpira korupcijo. Ena od nenavadnih stvari je, da vsi, ki so oropali iz javnega denarja, običajno na svoje mize postavijo napis z verzom iz Kurana – »To je iz milosti mojega Gospoda«.

Eden od njih je rekel, da je Satan protestiral proti njemu in rekel: »Zelo sem jezen na tega človeka, pomagal sem mu pri ropanju, pa se mi ne zahvaljuje«.

Ti ljudje in drugi podkupijo stražo, da ukrade vse grozdje, ljudem pa pusti le nekaj zrn, nato pa prosijo za zahvalo za njihovo velikodušnost.

Dokler Arabci verjamejo, da je javni denar razsuten denar, se bo ropanje nadaljevalo in več uradnikov se bo naučilo krasti.

Zato bodo te države obstajale le, ko bodo tatovi odgovarjali in jih odpeljali v zapore, namesto da bi jih hvalili, da so plačali avtobusno vozovnico z denarjem, ukradenim žrtvi v istem avtobusu.

bbabo.Net