Song Ji-ah, zvezdnica Netflixove korejske resničnostne TV zmenkarske oddaje Single's Inferno, je več kot le sanjski zmenek. 25-letnica je s svojo nepogrešljivo torbico Prada in bikinijem bikinijem Louis Vuitton, s katerima se rada razmetava pred kamero, tudi sprehajajoči simbol materialističnih želja svoje generacije. Njena zgodba služi tudi kot opozorilo na številne nevarnosti družbenih medijev.
Pred svojim mednarodnim prebojom je bila Song od leta 2019 uspešen spletni vplivnež v Južni Koreji. Izstopala je ne le zaradi svojega manekenskega videza in živahne osebnosti, temveč tudi zaradi svoje trendovske garderobe, polne predmetov luksuznih blagovnih znamk.
Ko se je torej razkrilo, da so bili številni od teh predmetov, ki so jih videli tako v Infernu Single kot v njeni karieri vplivneža, ponarejenih, so se njeni oboževalci počutili tako šokirani kot izdani.
Strokovnjaki pravijo, da Songov hiter vzpon in padec ne poudarja le naraščajoče obsedenosti z luksuznimi dobrinami med korejsko mladino – kar je privedlo do porasta vplivnežev, ki se razmetavajo s svojim bogastvom –, temveč tudi težave družbenih medijev.
Po podatkih raziskovalnega podjetja Euromonitor je svetovna prodaja luksuznega blaga v letu 2020 padla za 17 odstotkov, vendar je ostala skoraj enaka v Južni Koreji, ki je postala sedmi največji trg luksuznih izdelkov na svetu, vreden 13,5 milijarde ameriških dolarjev (18 milijard ameriških dolarjev). Med državami, ki so zaostajale za Južno Korejo, je bila Nemčija, katere BDP na prebivalca je bil tisto leto približno 45 odstotkov višji.
Korejski trgovci na drobno pripisujejo nedavno močno prodajo luksuznega blaga mlajšim nakupovalcem in ne svojim tradicionalno strankam srednjih let.
Veleblagovnica Shinsegae, ena največjih v Koreji, je poročala, da je več kot polovica celotne prodaje luksuznega blaga v letu 2020 prišla od ljudi v 20-ih in 30-ih letih.
"V preteklosti je luksuzno blago uživala starejša generacija iz družbeno-ekonomsko višjega razreda," pravi Joo Eun-woo, profesor sociologije na univerzi Chung-Ang v Seulu. "Zdaj so ljudje, ki kupujejo luksuzno blago, vse mlajši in nimajo toliko dohodka."
Mladi ne vidijo več smisla varčevanja denarja in verjamejo, da tudi če varčujejo, njihova ekonomska prihodnost ostaja mračna, dodaja Joo.
"V šestdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je južnokorejsko gospodarstvo hitro razvijalo in je ustvarilo veliko delovnih mest in priložnosti. Takrat je trdo delo prineslo dobre rezultate. Vendar je s [togo] hierarhično strukturo, vzpostavljeno v 2000-ih, postalo izjemno ljudem se je težko dvigniti nad družbene položaje, v katere so rojeni. To pomeni, da je delo postalo veliko manj stroškovno učinkovito,« pravi.
"Zdaj vam je veliko težje doseči tisto, kar bi lahko dosegla generacija vaših staršev ali starih staršev - na primer nakup hiše ali vzpon po družbeni lestvici."
To je mnoge mlade Korejce pripeljalo do tega, da iščejo takojšnje zadovoljstvo z razmetavanjem z luksuznimi izdelki ali pitjem drage kave v trendovskih kavarnah, pojasnjuje.
"S temi trenutki kompenzirajo pomanjkanje zadovoljstva v življenju. Čeprav so kratkotrajni, so ti trenutki veliko bolj dojemljivi kot stvari, o katerih lahko le sanjajo."
Song se je dotaknila frustracij mladih korejskih potrošnikov in je v svojih videoposnetkih pogosto razkazovala svojo zbirko zelo dragih predmetov.
Vendar ni bila samo Song. Iskanje "luksuzne blagovne znamke" v korejščini na YouTubu vrne neskončno število videoposnetkov, od katerih imajo mnogi milijone ogledov.
»Mlajša generacija Južne Koreje je imela nekoč občutek antagonizma do ljudi, ki so se razmetavali s svojim bogastvom,« pravi Kwak Keum-joo, profesor psihologije na nacionalni univerzi v Seulu. "Danes naša mladina le redko nasprotuje takim ljudem ali jih zaničuje, temveč postanejo radovedni ali čutijo zadovoljstvo iz druge roke."
Kwak verjame, da Songovo izdajanje ponarejenega luksuznega blaga za pravo stvar ni bilo samo posamezno dejanje, ampak je posledica vse večjega materializma Južne Koreje, ki se je mešal z mehanizmi družbenih medijev.
"Družabni mediji vse spodbujajo k izredno iskanju pozornosti. Tudi navadni ljudje čutijo potrebo po nenehnem objavljanju fotografij in prikazovanju drugim," pravi.
"Ljudje ponavadi spreminjajo svoje objave na spletu glede na to, kaj menijo, da je všeč njihovim sledilcem. Kot vplivnež se začneš prilagajati temu, kar javnost želi in želi. Zato bi rekel, da ni kriva le Songova. Oboževalci, ki so ki jo vodi k nenehnemu objavljanju vedno dražjih artiklov do določene mere odgovorna."
Pravzaprav je Song dejala, da čuti pritisk, da vsakič objavi nekaj novega. "Počutim se, kot da ne morem nositi oblačil, ki sem jih enkrat že nosila ali objavila na družbenih omrežjih," je dejala v televizijski oddaji leta 2021.
Minilo je približno mesec dni, odkar je bila Song prvič obtožena razmetanja ponarejenih luksuznih izdelkov, zdaj pa si oddahne od kariere vplivnežev."Priznam nedavno polemiko glede moje uporabe ponarejenih izdelkov in priznam, da sem za vse kriva," je dejala v videoposnetku opravičila, ki ga je konec januarja objavila na YouTubu.
"Najprej sem jih samo kupil, ker so bile lepe. Ko sem prejel veliko ljubezni od drugih ljudi, nisem mogel priti k sebi in sem vedno bolj padal. Zelo mi je žal."
Po videu opravičila, v katerem je dejala, da si bo vzela nekaj časa za samorefleksijo, je odstranila vso svojo spletno vsebino, vključno z več tisoč objavami na Instagramu in videoposnetki na YouTubu.
"Celotna polemika je eden od stranskih učinkov materializma in razširjene uporabe družbenih medijev," pravi Kwak.
"V prihodnje bi se morala naša družba skupaj skušati odmakniti od skrajnih materialističnih vrednot in poskušati prenehati s pretirano glamuriziranjem in razmetavanjem z bogastvom in luksuznimi dobrinami, zlasti na družbenih medijih."
bbabo.Net