Izrael: Kakšno je življenje repatriantov blizu meje z Gazo? Zakaj so se kljub rednemu obstreljevanju preselili tako blizu sektorja in tu še naprej živijo? Dopisnik "Vesti" se je o tem pogovarjal z Kijevčanom Gilom Karasikom.

Z družino živi v Moshav Sde Nitzan, le sedem kilometrov od Gaze, nasproti Khan Younisa.

Zdaj ta kraj obstreljujejo teroristi v povezavi z vojaško operacijo "Zora", ki jo je Izrael začel 5. avgusta. - Kako dolgo že živiš tukaj, Gil? - Z ženo sva se preselila v Sde Nitzan leta 1994 iz Beershebe.

Tukaj sem kupil hišo in kmetijo.

Zdaj sva upokojena, jaz pa sem v srednji šoli poučevala matematiko in fiziko.

In šola, v kateri sem delal, je bila tukaj, poleg kibuca Magen.

V mošavi nas je okoli sto.

Tukaj živijo sodniki, piloti, odvetniki, revizorji.

Stroški hiše v moshavu so od 2,5 milijona šekelov.

Sem smo se preselili zaradi boljše kakovosti življenja, zaradi prostora, ki nam ga je primanjkovalo v Beršebi, odmaknili smo se od mestnega življenja v kraj, kjer se nam je zdelo manj stresno in lepo vzgajati otroke.

Danes ima naša najmlajša hčerka že dvaindvajset let. - Kako živite v soseski Gaze? - Primerjal bi to z življenjem ob vulkanu.

Dokler ni izbruha, je vse mirno, kmetije cvetijo, naokoli je idila.

In takoj, ko pride do »izbruha«, sledimo navodilom domače službe in se dobro zavedamo, da je to vse do naslednjič, ki bo neizogibno prišel.

Nemalokrat imamo obstreljevanja, o katerih novice sploh ne pridejo v medije in zanje ne ve nihče, razen tistih, ki tukaj živijo.

V hebrejščini se takšni "neopazni" napadi imenujejo "tiftufim" ("kapljice").

Na primer, blizu kibuca Nir Oz so slikovita polja, kamor z ženo rada hodiva in jih občudujeva.

Včasih je torej mogoče, včasih pa nam vojska tega ne dovoli, ker je nevarno.

In če je vidljivost predobra, se poskušamo ne približevati ločilni ograji, ker je nevarno. - Kako ste preživeli dneve pred začetkom operacije Zora? - Smeli smo oditi, vendar je bila kontrolna točka na vsako križišče, kjer so preverjali dokumente, na poti nazaj pa smo morali pokazati dokumente in potrditi, da smo domačini.

Tujci niso smeli sem.

V petek smo se odločili obiskati otroke v Tel Avivu, šli do njih in čez pol ure izvedeli za začetek operacije.

Razmišljala sva še, ali se vrniti ali nadaljevati vožnjo, odločila sva se, da greva - in se v nekaj urah varno vrnila.Od trenutne operacije pričakujeva, da nama bo omogočila dovolj umirjeno življenje do naslednje.

Navsezadnje je bilo veliko takih operacij - tako "Neuničljiva skala", kot "Obrambni zid" in mnogi drugi.

Kot sem rekel, včasih smo obstreljeni in vojska sploh ne reagira, zato si želimo samo malo tišine.Sem iz Kijeva, v Izrael sem prišel leta 1972, ko sem bil star osem let.

Ko je bil v petek zvečer alarm v Kijevu in pri nas, me je skrbelo za ljudi tu in tam.

Še posebej me je ganilo, ko je moj prijatelj iz Kijeva včeraj pisal in me skrbelo, ko sem izvedel za padec rakete v Aškelonu: - Vi ste učitelj.

Povejte, kako se otroci odzivajo na te dogodke.- Vsak reagira drugače.

So otroci, ki to doživljajo mirno, in so tisti, ki trpijo zaradi stresa.

Reakcije na stres se lahko pojavijo takoj ali čez nekaj časa.

Na primer, vrata zaloputnejo in otroci se prestrašijo.

Veliko je primerov, ko otroci urinirajo v spanju.

In čeprav se tukaj dobro zavedamo, da so možnosti smrti zaradi rakete manjše od možnosti smrti v nesreči na cesti, so naši otroci navajeni, da sedem kilometrov od nas živijo ljudje, ki nas želijo pobiti.

Otroci že v vrtcu vedo, kaj je tesnoba »jamskega pekla«.

Ko zaslišijo takšen signal, se usedejo na tla in ovijejo roke okoli glave. - Imate odrasle otroke.

Verjetno ima vnuke.

Ali vnuki radi pridejo na obisk? - Naša vnukinja je stara že enajst let, pogosto pride k nam.

Če pa je situacija napeta, potem ostane doma.

A vsakič med operacijo v Gazi rakete dosežejo Tel Aviv.

In skrbeti me mora, kako so naši otroci ...

Z ženo sva bila v zadnjih letih petnajstkrat v Ukrajini.

In želim vam povedati, da sem se v Ukrajini kot Jud počutil bolj varnega kot v Izraelu.

V Kijevu, na nekem festivalu judovske kulture v Podolu, smo se počutili bolj varne kot na primer na cestah Negeva, kamor je bolje ne iti. Prej sva z ženo preživela vsaj en mesec poleti v Kijevu, to mesto nama je bilo zelo všeč.

Nazadnje smo poleteli od tam dva tedna pred invazijo. - Kakšne so možnosti, da bo ta operacija končala raketne napade iz Gaze? - Ni možnosti.

Danes je vsak človek v vladi ali vodstvu vojske bolj zaskrbljen, če nenadoma odide v Švico in ga tam aretirajo zaradi vojnih zločinov.

Zato vsak na koncu pomisli na svojo pravno ranljivost in v tej situaciji je nemogoče premagati teror.Navsezadnje imamo moralno vojsko, mislim, da mora moralna vojska najprej poskrbeti za svoje vojake, ne pa jih izpostavljati nevarnosti, da bi bili lepi v tujini.

Zato potrebujemo osebo, ki je pripravljena spremeniti to situacijo in hkrati ne tvegati odhoda v tujino za dvajset let.- V Izraelu bodo kmalu volitve.

Ali vidite vrednega kandidata? - Ne vidim osebe, ki bi karkoli spremenila.

V Izraelu imamo takšen volilni sistem, ki stranki s kakršno koli platformo omogoča, da gre na volitve, potem pa ne izpolni nobene od svojih obljub. - Kako trenutna vojaška operacija vpliva na vaše življenje? - Z ženo sva navajena jemati zvečer nekaj hrane, zaženemo džip in gremo v naravo na piknik.

Tukaj imamo najlepše kraje v Izraelu.

In zdaj smo prisiljeni sedeti doma in nihče nas ne pride obiskat.

Kljub temu ne razmišljamo o vprašanju selitve, živeli bomo tukaj!

bbabo.Net