Ali Tajska potrebuje zakon za urejanje delovanja nevladnih organizacij (NVO), znanih tudi kot neprofitne organizacije (NPO)? Pred kratkim je nastal osnutek zakona, ki civilni družbi povzroča veliko preglavic. Vlada je ta osnutek v torek načeloma potrdila; zdaj ga posredujejo Ministrstvu za socialni razvoj in človekovo varnost v javno obravnavo, preden ga pošljejo v dokončno potrditev v parlament. Oblasti trdijo, da mora novi zakon narediti delo nevladnih organizacij bolj pregledno in preprečiti pranje denarja.
Najprimernejše izhodišče za reševanje tega vprašanja je priznanje, da ima država že preveč zakonov, ki lahko urejajo nevladne organizacije. Civilni zakonik vsebuje določbe o registraciji ustanov in združenj, ki omogočajo nadzor nad številnimi nevladnimi organizacijami. Različni zakoni, povezani z nacionalno varnostjo, kot so določbe Kazenskega zakonika o zlobnem veličanstvu in uporah, pa tudi zakon o preprečevanju pranja denarja, zakon o računalniškem kriminalu in odlok o izrednih razmerah, dajejo oblastem široka pooblastila za nadzor nad delovanjem nevladnih organizacij. Zakon o javnem zbiranju ureja tudi delo nevladnih organizacij, če se njihovi člani zberejo na ulice.
Na mednarodni ravni velja, da ima država preveč omejitev političnih pravic, zlasti svobode izražanja in zbiranja. Očitno ne primanjkuje zakonodaje, temveč preveč zakonodaje, ki omejuje državljanski prostor.
Zaradi perspektive je koristno obravnavati nevladne organizacije kot utelešenje svobode združevanja, kjer se skupina ljudi zbere za skupni namen. To je osnovna človekova pravica, čeprav pravica ni absolutna in jo je mogoče omejiti, če so izpolnjeni določeni pogoji. V tem pogledu je Tajska pogodbenica Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki odpira vrata omejitvam na podlagi nacionalne varnosti, javnega reda, javnega zdravja in javne morale. Za sklicevanje na te omejitve pa mora država dokazati, da ni arbitrarna in mora biti utemeljena, potrebna in sorazmerna z okoliščinami.
Kar zadeva vprašanje tujega financiranja, za katerega se oblasti bojijo, da bi lahko povzročilo nepreglednost dela nevladnih organizacij, je treba spomniti, da je bila država del svetovnega soglasja, ki je leta 1998 sprejelo Deklaracijo Združenih narodov o zagovornikih človekovih pravic, ki poziva države k spoštovati pravico teh zagovornikov, vključno z nevladnimi organizacijami, do dostopa do virov. To implicitno vključuje tuje financiranje.
Trenutna različica osnutka zakona o NVO je v nasprotju s temi mednarodnimi standardi. Anomalije vključujejo tako obliko kot vsebino zakona. Prvič, med pripravo osnutka ni bilo ustreznega posvetovanja s civilno družbo. 77. člen sedanje ustave jasno pravi, da bi moral obstajati zakon le, če je nujen, in da je treba, če naj bi bil predlagan nov zakon, organizirati javne obravnave, da bi prisluhnili tistim, ki jih zadeva. Postopek priprave osnutka ni upošteval te določbe.
Del predloga zakona daje zavajajoč vtis, da naj bi pomagal spodbujati delo nevladnih organizacij. Po osnutku naj bi bil na nacionalni ravni ustanovljen nacionalni odbor za "spodbujanje in razvoj" nevladnih organizacij.
Če pa je vsebina predloga zakona pod drobnogledom, je v bistvu njegov cilj urejanje, nadzor in nadzor in ne podpiranje dela teh organizacij.
Posebej problematičen je drugi del predloga zakona. Oddelek 19 zavezuje nevladne organizacije, da svoje delovanje poročajo oblastem, organi pa imajo široko diskrecijsko pravico, da jim odredijo, da prenehajo s svojim delovanjem.
Razdelek 20 vsebuje nejasne določbe, ki prepovedujejo delo nevladne organizacije, če to vpliva na nacionalno varnost, gospodarsko varnost ali mednarodne odnose; kjer povzroča "družbene motnje"; in kjer vpliva na dobro počutje drugih ljudi. Ti presegajo različne mednarodne pogoje, navedene prej, kot je načelo sorazmernosti. Prav tako presegajo tisto, kar je dovoljeno po ustavi, katere 42. razdelek o svobodi združevanja ne omenja možnosti, da bi se naložile omejitve v zvezi z "družbenimi motnjami" ali v zvezi z blaginjo drugih.
Oddelek 22 nato obvezuje nevladne organizacije, da razkrijejo vire svojega financiranja, vključno s tujimi donacijami, njihovi računi pa morajo biti na voljo za preverjanje organom do treh let. Temu nato sledijo razdelki od 25 do 27, ki nalagajo sankcije za kakršne koli kršitve. Ti vključujejo globo v višini 50.000 bahtov za neprijavo dejavnosti organom, z dodatno globo v višini 1.000 bahtov za zamudo pri izpolnjevanju obveznosti. V zvezi z dejavnostmi, ki so v nasprotju z nacionalno varnostjo in drugimi navedenimi razlogi, se lahko nevladni organizaciji, ki je storila napako, naloži globa v višini 500.000 bahtov, za zamudo pri izpolnjevanju obveznosti pa še 10.000 bahtov.V zvezi z omenjenimi sankcijami obstaja "dvojni odmerek". Ne samo, da je nevladna organizacija odgovorna za te previsoke globe, tudi vodja nevladne organizacije je ločeno odgovoren in je lahko kaznovan v enakem obsegu.
Zakon naglo izhaja iz izvršilne veje oblasti, vendar bi se morali poslanci bolj zavedati njegovih negativnih posledic. To bo vplivalo tudi na delovanje tujih skupin na Tajskem, ki so razvrščene kot nevladne organizacije, kar bo sprožilo določena vprašanja. Ali bodo trgovinska združenja, kot so tuje gospodarske zbornice, in klubi, povezani z veleposlaništvi, spadali v njegove določbe? Tuje financiranje, bodisi iz bližnjih držav ali iz drugih držav, ne bo ušlo mreži tega zakona, kar bo zapletlo mednarodne odnose.
Kot postscript, mednarodne smernice narekujejo, da če obstaja zakon o tej zadevi, mora biti to zakon, ki omogoča nevladnim organizacijam, da obvestijo organe, da lahko izkoristijo davčne spodbude in drugo podporo, ne pa vsiljiv instrument, ki zmanjšuje državljansko in demokratični prostor v državi.
Vitit Muntarbhorn je zaslužni profesor na pravni fakulteti Univerze Chulalongkorn. Pomagal je tudi ZN kot posebni poročevalec ZN, neodvisni strokovnjak in član preiskovalnih komisij ZN za človekove pravice.
bbabo.Net