Resničnost je prva prepoznavna lastnost dokumentarcev in protagonist v vsakem od njih. Če pa se realnost zadovolji le z resnico, jo dokumentarni film zmore obleči v različne besede in vizije, a vedno zato, da ustvari potrebno umetniško interpretacijo. Diha in se vznemirja sinhronizirano z možgani filma – režiserja, scenaristka, snemalca. In pristopi, s katerimi ga je mogoče predstaviti, postajajo vse bolj individualni.

In ker je dokumentarni kinematograf najzanesljivejši nosilec sporočil, pomenov in ciljev, pogosto večji od človeka, smo si pri pouku »Kino z besedami« ogledali osnove tega filmskega govora in načine, kako doseči njegovo občinstvo.

"Možnosti dokumentarnega filma so neomejene in so odvisne od sposobnosti avtorjev filma, da svojo tezo dokažejo, jo vsilijo in nagovorijo občinstvo naklonjeno njihovi resnici," je dejal režiser in scenarist Kostadin Bonev.

"Po mojem mnenju je edina stvar, ki jo mora upoštevati vsak dokumentarist, resnica. In na kakšen način, ne glede na obliko, se bo to pokazalo in povedalo. Vse ostalo so neskončne možnosti,« je dodal režiser Tonislav Hristov.

Identifikacija občinstva je končni cilj vsakega dokumentarista in se je vredno potruditi. Vsa izrazna sredstva dokumentarne kinematografije morajo delovati, da je resnica brezpogojna in se dotakne gledalca. Najmočnejše orodje v tem primeru so čustva. Ona je tista, ki lahko človeku spremeni stališča in ga prepriča, da je bil čas, porabljen za zgodbo, ki se je razvila skozi filmsko akcijo, vreden tega.

"Obstaja veliko načinov za gradnjo čustev – počasi, korakom," je dejal Hristov, ki meni, da ima gledalec veliko gumbov, na katere je treba paziti, na kateri točki jih bo pritisnil.

»Na koncu filma moraš prenesti tisto čustvo, ki si ga doživel kot režiser in kaj te je vodilo med snemanjem filma. Morda je to najtežja stvar v celotnem procesu snemanja filma - da se ne izkaže, da je vaš film le prazna lupina," je dejal režiser filma "Skrivno življenje vere".

Glasba, barve in arhivsko gradivo, uporabljeno v dokumentarnem filmu, prispevajo tudi k čustvom, ki se prenašajo na gledalce. Pomagajo tudi t.i "Govoreče glave". Pogosto so oni tisti, ki vodijo zgodbo.

"Zmeda govorečih glav pride, ko predavajo. In ko postanejo del drame, postanejo čustveno središče. Vse je odvisno od tega, kaj reče ta govoreča glava,« je pojasnil Kostadin Bonev, čigar dokumentarec »Geo Milev v labirintu časa« je letos prejel nagrado kritikov na 26. festivalu Zlati riton.

Končna faza režije, kot pravi Stanislavski, je takrat, ko režiser izgine v svoji igri. V dokumentarnem filmu je ta faza sestavljena iz odpiranja čutov in združitve s celotno filmsko ekipo.

Toda kako lahko vsak pravi dokumentarec doseže svoje gledalce?

Po besedah ​​producentke in učiteljice Martichke Bozhilove je dostop do dokumentarcev težak.

»Še naprej nimamo politike za predvajanje dokumentarnih filmov – redno in premišljeno. Dokumentarne filme lahko vidimo le na redkih festivalih pri nas in na edinem TV kanalu BNT, vendar zelo občasno. Nima potrebne predvidljivosti, na ta način se ne gradi zvesto občinstvo,« je dejala.

Trenutno se dokumentarni film pri nas distribuira predvsem po principu "gverilske metode".

»To je redno delo, nekdo se mora s tem ukvarjati 24 ur na dan – delo na družbenih omrežjih, delo na kraju samem. In koliko bolje bi bilo, če bi Ministrstvo za šolstvo – ker ima dokumentarni film zelo močan izobraževalni element – ​​in na univerzah, in v šolah, in v knjižnicah in nasploh v vseh teh infrastrukturah, ki že obstajajo, ti filmi

prikazano. Na ta način se bo začela ustvarjati misleča, demokratična družba pred tistimi, ki prihajajo za nami – mladimi,« je dejala Martichka Bozhilova.

Vse je stvar entuziazma in osebne pobude, gotovo pa je, da si občinstvo želi pogledati dokumentarec. In za ljudi, ki to počnejo, je to predvsem privilegij.

· Dramaturgija kot meja med dokumentarnim filmom in razširjenim televizijskim poročanjem;

· Razlika v pristopih k resnici - kje se avtorjeva pozicija konča in kje se začnejo sugestije skozi filmsko akcijo;

· Režiserjevi pristopi do osebe v kadru in načini, na katere lahko izvabiš in zadržiš čustvo, ki se skriva v njegovih besedah;

· Pobeg pred klišeji in režiserjeva pripravljenost, da se odpre vsakemu položaju, ki je drugačen od njegovega;

· Mesto rekonstrukcij v dokumentarnem filmu;

· Koliko je cenjeno delo ljudi, ki ustvarjajo dokumentarno produkcijo in kako se ta distribuira;· Zakaj morajo režiserji vsakič »začeti znova« in dokumentaristom predstaviti njihovo delo;

· Ali so pri nas možni mehanizmi distribucije dokumentarcev, pri katerih manjka aktivna udeležba režiserja.

bbabo.Net