Sankcije Združenih držav so Iran pognale v dveletno recesijo. Gospodarstvo zdaj raste, vendar je rast omejena.

Teheran, Iran – Ko ekonomisti, politiki in strokovnjaki razmišljajo o grožnji »hitrih in resnih« gospodarskih sankcij Združenih držav proti Rusiji, če bi ta napadla Ukrajino, ena država, ki je že dolgo v prizoru Washingtona, ne premisliti, kaj lahko storijo takšni kaznovalni ukrepi – Iran.

Po podatkih Centra za novo ameriško varnost (CNAS) je bilo pod upravo nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obame sankcioniranih okoli 655 iranskih subjektov in posameznikov. Toda najbolj brutalna kazen se je začela leta 2018, potem ko se je administracija nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa enostransko umaknila iz iranskega jedrskega sporazuma s svetovnimi silami in so bile iranske banke odrezane od družbe za svetovno medbančno finančno telekomunikacijo – SWIFT, globalnega sistema za finančno sporočanje.

To je bila le uvodna salva v kampanji Trumpove administracije o "maksimalnem pritisku", katere cilj je bil prisiliti Teheran nazaj za jedrsko pogajalsko mizo, tako da pohabi iransko gospodarstvo.

Leta 2020 je Washington uvedel več imenovanj proti iranskim bankam, s čimer je finančni sektor države dejansko ločil od preostalega svetovnega gospodarstva. Istega leta je delovna skupina za finančno ukrepanje (FATF) s sedežem v Parizu – svetovni nadzornik denarja – uvrstila Iran na svoj črni seznam.

In to so bili samo glavni grabeži. Trumpova administracija je po poročanju CNAS na iransko gospodarstvo ciljala z več kot 960 sankcijami – nalet, ki se je nadaljeval nespremenjeno, ko se je iranski zdravstveni sistem upogibal pod najbolj brutalnimi valovi okužb s COVID-19, ki so jih opazili na Bližnjem vzhodu, in kljub neštetim pozivom svetovnih voditeljev, naj Teheranu ponuditi začasen odlog iz humanitarnih razlogov.

Vse te sankcije še vedno izvaja sedanja administracija ameriškega predsednika Joeja Bidna.

Danes nobenemu sektorju iranskega gospodarstva niso prizanesli kaznovalni ukrepi Washingtona, ki so pomagali pognati državo v dveletno recesijo in še naprej vplivali na vse vidike vsakdanjega življenja.

Po podatkih iranskega statističnega urada letna inflacija znaša severno od 42 odstotkov. Nacionalna valuta rial je v zadnjih treh letih izgubila več kot polovico vrednosti. Izvoz nafte se je po podatkih ameriške uprave za energetske informacije zmanjšal s približno 2,5 milijona sodčkov na dan v letu 2017 na manj kot 0,4 milijona sodčkov na dan v letu 2020 – čeprav so lani začeli rahlo okrevati.

V nedeljskem govoru skupini poslovnežev in proizvajalcev je vrhovni vodja ajatolah Ali Khamenei dejal, da so podatki v zadnjem desetletju, zlasti tisti za gospodarsko rast, inflacijo in neposredne tuje naložbe, "nezadovoljivi".

Toda iransko gospodarstvo ni popolnoma propadlo. Lani se je začela vračati k rasti – čeprav z nizke osnove – zaradi popuščanja čezmejne trgovine, umika omejitev COVID-19 in močnega dviga cene nafte.

Iransko gospodarstvo se je izkazalo za bolj odporno in raznovrstno, kot so nekateri napovedovali, je v letih 2020–2021 po poročanju Svetovne banke naraslo za 2,4 odstotka, v letih 2021–2022 pa naj bi raslo za 3,1 odstotka.

„Ekonomija odpora“

Uprava predsednika Ebrahima Raisija si je zastavila bistveno bolj ambiciozen cilj. Cilja na 8-odstotno rast.

Konservativni predsednik želi to doseči z doktrino "ekonomije odpora", ki je v glavnem sestavljena iz krepitve samooskrbe in trgovinskih vezi z regionalnimi sosedami, pa tudi s Kitajsko in Rusijo.

Toda kljub temu, da je ta politika – ki vključuje »razveljavitev« sankcij vzporedno s pogajalskimi prizadevanji na Dunaju za njihovo odpravo – vrnila gospodarstvo na stopnjo rasti, ostajajo izzivi.

"Nadaljevanje bančnih sankcij in iranskega črnega seznama FATF bo omejilo potencial iranske mednarodne trgovine," pravi Bijan Khajehpour, poslovodni partner pri Eurasian Nexus Partners (EUNEPA).

Nadaljevanje bančnih sankcij in iranska črna lista FATF bo omejila potencial iranske mednarodne trgovine.

Bijan Khajehpour, poslovodni partner, Eurasian Nexus Partners

Khajehpour je dejal, da bodo, če bodo bančne omejitve ostale v veljavi, stroški finančnih transakcij ostali visoki, kar bo podražilo uvoz in izvoz. Prav tako bi omejil vrste trgov in podjetij, s katerimi lahko sodeluje Iran.

"Zato iransko gospodarstvo ne bo uspevalo, čeprav bi lahko ustvarilo nizko stopnjo rasti," je dejal.

Toda za ohranitev te rasti Iran potrebuje velike infrastrukturne naložbe, za katere Khajehpour pravi, da si država lahko privošči le, če se sankcije odpravijo.

Raisijev predlagani proračun za naslednje iransko koledarsko leto, ki se začne konec marca, ki predvideva, da sankcije ostanejo v veljavi, napoveduje povečanje prihodkov od nafte in 60-odstotno povečanje davčnih prihodkov, vključno z bojem proti neomejenim davčnim utajam.Kljub temu se pričakuje, da bo Iran imel velik proračunski primanjkljaj – fiskalno neravnovesje, ki je obstajalo še pred Trumpovimi sankcijami.

Kitajska in Rusija

Večina predvidenih prihodkov od nafte naj bi prišla s Kitajske, ki ostaja glavni kupec Irana.

Natančni podatki o pošiljkah niso na voljo, saj je izvoz pod sankcijami tajen, nafta pa je označena s poreklom iz Malezije, Omana in Združenih arabskih emiratov.

Vendar je Kitajska sredi januarja uradno objavila svoj prvi uvoz iranske surove nafte po decembru 2020 v nasprotju s sankcijami ZDA.

In trg se še vedno niha v prid Irana. Prejšnji teden so bile cene nafte na najvišji ravni v več kot sedmih letih, zahvaljujoč omejeni oskrbi in zaskrbljenosti zaradi stopnjevanja napetosti med Rusijo in Zahodom zaradi Ukrajine.

Novica je prišla približno v istem času, ko je uprava Raisija objavila, da se je njen izvoz nafte povečal za 40 odstotkov v primerjavi z avgustom v zadnjem mesecu administracije predsednika Hassana Rouhanija.

Januar je bil tudi naporen mesec v smislu iranskih prizadevanj za krepitev političnih in gospodarskih dvostranskih vezi s Kitajsko in Rusijo.

Iranski zunanji minister Hossein Amir-Abdollahian je med potovanjem v Jiangsu na Kitajskem dejal, da je 25-letni sporazum o celovitem sodelovanju, podpisan leta 2020, vstopil v fazo izvajanja, čeprav ni pojasnil, kaj točno to pomeni.

Medtem se je Raisi v Kremlju sestal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, kjer sta voditelja podprla tesnejše vezi, njuni uradniki pa so podpisali številne sporazume, za katere je iranska stran dejala, da bodo v doglednem času prinesli oprijemljive rezultate.

"Preveč optimistično"

Vendar toplejši odnosi s Kitajsko in Rusijo ne morejo v celoti izravnati zadušitve ameriških sankcij, pravi energetski novinar in analitik Hamidreza Shokouhi.

"Obstajajo rivalstva med Rusijo in ZDA – kot vidimo zdaj v Ukrajini – ter Kitajsko in ZDA, in to bo seveda imelo nekaj učinkov, vendar bi bilo preveč optimistično, da bi bili odvisni od sposobnosti teh držav, da razveljavijo sankcije," povedal . "Bolj ko je Iran odvisen od teh držav, saj je do neke mere že postal, seveda povečuje manevrsko moč Kitajske in Rusije nad Iranom in to za Iran sploh ni dobro."

V energetskem sektorju Shokouhi meni, da je Iran za zdaj lahko odvisen le od Kitajske pri omejeni prodaji nafte, od Rusije pa predvsem pri morebitnem razvoju in naložbah v energetske projekte, čeprav bodo sankcije verjetno omejile ta potencial.

Prejšnji teden je iranski gospodarski minister Ehsan Khandoozi sporočil, da se je Rusija strinjala, da bo zaradi Raisijevega potovanja dodelila novo kreditno linijo za razvoj elektrarne Sirik v Hormozganu, a podrobnosti ni razkril.

Prve pogodbe za razvoj elektrarne so bile podpisane po sklenitvi jedrskega dogovora s svetovnimi silami leta 2015, vendar je elektrarna med številnimi podobnimi energetskimi projekti Rusije in Kitajske, ki ostajajo nedokončani.

Sosedje in pogovori na Dunaju

Po mnenju Khajehpourja iz EUNEPA lahko trgovina z regionalnimi sosedami še naprej prispeva k gospodarski rasti Irana, vendar obstajajo omejitve. Na primer, včasih trgovina lahko povzroči barter sporazume, ki so za iranska podjetja omejujoči.

"Kljub temu so izkušnje pokazale, da bodo podjetja, ki vstopajo na izvozne trge, tudi na regionalne, verjetno razvila druge mednarodne trge," je dejal.

"Torej lahko na naraščajočo regionalno trgovino gledamo kot na srednjeročno platformo za krepitev iranskega izvoza na mednarodne trge."

Toda tako Khajehpour kot Shokouhi poudarjata, da Iran potrebuje jedrska pogajanja v avstrijski prestolnici, da bi bila uspešna, če želi sprostiti svoj potencial gospodarske rasti.

"Zdi se, da si ljudje in poslovna skupnost v Iranu vsi želijo dogovora o jedrskem dogovoru, da bi lahko obstajal delček upanja za gospodarstvo," je dejal Shokouhi. "Če dogovora ne bo, si v teh težkih okoliščinah ne morem predstavljati svetlih obetov za gospodarstvo."

bbabo.Net