Kljub temu, da je logika odločitev centralnih bank v večini jurisdikcij tako ali drugače podobna, delujejo v gospodarstvih, ki si med seboj pogosto niso podobna – in dokaj natančno naključje njihovih dejanj je vedno zaskrbljujoče. Banka Rusije, ki je prejšnji petek naslednji (osmič) zapored dvignila ključno obrestno mero (na 9,5 % letno), že nekaj mesecev zapored pojasnjuje tako svoja dejanja kot odločitve, tako kot največja centralna banke. Tako sedanja razprava o prihodnji odločitvi ameriške centralne banke Federal Reserve o ciklu zvišanja ključne obrestne mere skoraj dobesedno ponavlja teze Banke Rusije iz oktobra in novembra (2021), vključno z začasno rastjo indeksa cen življenjskih potrebščin in močno prehitevanje okrevanja dinamike povpraševanja ponudbe.
Glede na to, da se je v vseh nacionalnih jurisdikcijah prejšnje stanje v vseh primerih, od Rusije do Brazilije, Velike Britanije, ZDA, Tajske, bistveno razlikovalo, ne moremo mimo različice enotnega mehanizma rasti CPI po vsem svetu. In tu je različica o hkratnem in približno enakem napredovanju ponudbe s povpraševanjem, tudi ob upoštevanju močne globalizacije gospodarstev, očitno nepopolna. Tako narava kot obseg vključenosti držav v svetovno trgovino sta različna. Tako obseg kot metode protipandemične podpore gospodarstvi v obdobju 2020–2022 nista enaka. Kljub temu je v naftnih državah, v turizmu in v industrijskih državah, ne glede na ukrepe regulatorjev, inflacija bolj ali manj podobna - in ta proces je kljub povečani natančnosti modelov centralnih bank v zadnjem desetletju enako nenatančno napovedan. s strani ECB, v Centralni banki Ruske federacije in v Kitajski centralni banki.
V takšni situaciji se zdijo bolj zanimive precej bolj primitivne in redukcionistične razlage učinka inflacije po covidu, ki same po sebi, razen napovedi, ne delujejo - a se morda dobro dopolnjujejo. Na primer, v zadnjih mesecih smo pozorni na to, kar se zdi, da je obratna korelacija med dinamiko finančnih trgov in inflacijskimi pričakovanji. Razlogi, zakaj je bila v letih 2009–2017 skoraj vsa državna podpora propadajočim gospodarstvom "v tranzitu" šla v kapitalizacijo delniških trgov, zdaj pa delno ni prišla tja in je ostala v "neinvesticijskem" delu gospodarstva povzročila močno povečanje inflacije potrošnikov tam, niso očitne. Morda je zadeva nepričakovana v učinkovitosti podobnih tehnologij državne podpore v obdobju 2020-2021, v izjemni vlogi pričakovanj pri inflaciji v tem obdobju in/ali v posebnostih razvoja globaliziranih finančnih trgov. Vsekakor pa se v takšne posrednike in sinhronizatorje svetovne inflacije verjame več kot le v čips, nafto in pšenico.
bbabo.Net