Za kolumno prejšnjega tedna, ki predstavlja prednosti federalizma za Libanon, sem prejel več kritik, kot sem pričakoval. Kritika se je vrtela okoli dveh glavnih točk. Prvi je bil stališče, da država potrebuje popoln premik v svoji politični smeri, skupaj s centraliziranim sistemom za povrnitev reda, federalizem pa bi ta proces zapletel. Drugi kritični pogled je bil bolj niansiran in mu je nasprotoval na podlagi tega, da trenutne razmere ne dopuščajo pozitivnih sprememb in da ima Libanon dejansko že dejansko decentraliziran sistem. Na primer, nekatera področja dovoljujejo zahodnjaško vedenje, druga pa ga prepovedujejo. Nekatera območja celo dovoljujejo proizvodnjo kemičnega orožja, mamil in izstrelitev raket.
Oba stališča posredno sklepata, da s Hezbolahom pod nadzorom glavnih problemov, s katerimi se sooča Libanon, ni mogoče rešiti. Neodvisnost sodstva, zunanja politika države in suverenost vojske - vse to in še veliko več odloča Hezbolah in jih vsiljuje državi. Zato za obe družini kritikov federalizem ni rešitev. Ta opis stanja v državi je resničen in z njim se strinjam. Šel bi tako daleč, da bi dodal, da Libanon živi pod okupacijo in zatiranjem te skupine. Trdil bi, da s Hezbolahom pod nadzorom ni pravne države in ima skupina popolno imuniteto, da deluje proti interesom ljudi.
Res je tudi, da prebivalci Libanona sami ne morejo veliko narediti glede tega. Tisti, ki si upajo izraziti svoje nasprotovanje, se na koncu soočajo z grožnjami z nasiljem ali celo smrtjo. To se vsi zavedamo, še posebej, ker ta mesec mineva eno leto od atentata na Lokmana Slima. Pravzaprav nas obletnice smrti in terorizma vsak mesec v letu spominjajo na situacijo. Koliko jih je bilo umorjenih zaradi nasprotovanja Hezbolahu in sirskemu režimu? Zato je pomembno, da Libanonci ohranijo svoj glas in se na kakršen koli način še naprej upirajo zlobni vlogi, ki jo igra Hezbolah po naročilu svojih pokroviteljev v Teheranu.
Pomembno je tudi izraziti zaskrbljenost zaradi tekočih pogajanj o jedrskem sporazumu, ki bi Iranu lahko dali več denarja in sredstev za uveljavitev nadzora nad Libanonom. Amerika je prijatelj Libanona. Če niste prepričani v to, potem samo poglejte, kaj je ameriško pravosodno ministrstvo naredilo, da je uničilo omrežja Hezbolaha in Irana. Za državo je naredil več kot Posebno sodišče za Libanon in ne da bi libanonske davkoplačevalce stal niti ene lire. Zato moramo ZDA in Zahodu dati vedeti, da pragmatizem Libanonu ne bo pomagal. Je bil pragmatizem kdaj rešitev, ko se soočamo z nacisti ali drugimi fašisti? Je bil to odgovor na kakšno zlo silo? Ravno nasprotno je – zle sile se hranijo s pragmatizmom in postajajo močnejše. Pomoč Libanonu ne prihaja v obliki soglasja, ki Hezbolahu daje legitimno moč. Prihaja iz soočenja s tem zlom in ga prisili, da se umakne. Svet mora razumeti, da Hezbolah ni barva Libanona, tako kot sedanji režim v Iranu ni barva Bližnjega vzhoda.
Vendar pa Libanonci ne bi smeli čakati na mednarodno pomoč, da bi sprožili idejo sprememb ali idejo boljšega kraja za vse. Z združevanjem okoli sanj o novem Libanonu se lahko začnemo učinkoviteje združevati, da bi se zoperstavili tej skupini in njenim načrtom. Odziv Hezbolaha in njegovih zaveznikov na idejo federalizma je dober pokazatelj, da je to nekaj pozitivnega. Tudi zato je zahtevanje referenduma o federalizmu, kolikor vse obvladuje, bolj smiselno kot zgolj sprejemanje nekoristnih zakonodajnih volitev. To bi bil tudi odličen način, da razjasnimo, kaj je federalizem, in pokažemo, kako je več kot preprosta decentralizacija.
Če se združimo okoli sanj o novem Libanonu, se lahko začnemo učinkoviteje združevati, da bi se zoperstavili tej skupini in njenim načrtom.
Vsi vemo, da vsak transparenten referendum ali resnično svobodne volitve ne bodo dovoljene. Vsi razumemo, da bo Hezbolah za zdaj blokiral vse pozitivne spremembe. Toda to ne pomeni, da ne moremo začeti sanjati o gradnji nečesa novega. Še vedno nam je dovoljeno sanjati o boljši prihodnosti.
Še enkrat, sedanje stanje ne bo trajalo. Zgodovina nam govori, da različni zunanji vplivi prevzamejo libanonsko politiko in vladajo njenim manjšinam, da pa sčasoma izginejo. Vendar moramo tudi ponovno ovrednotiti in se vprašati, zakaj ti vplivi vedno znova sledijo drug drugemu. Zakaj Libanon še naprej živi v tem začaranem krogu? To je posledica pomanjkljive in vsiljene politične strukture, ki ujame državo pod vladavino političnih gangsterskih družin. Prav to je treba uničiti in zakaj se sanje o novem Libanonu začnejo s federalizmom.Torej obstajata dve ločeni vprašanji: Kako premagati zatiranje Hezbolaha? In kako naj zgradimo novo državo? Tudi če spremembe ne morejo priti danes, se ta dva izziva hranita drug drugega. Če nimamo o čem sanjati, potem postanemo ujetniki trenutnih razmer in to si želijo Hezbolah in politične družine. Če vidimo, da obstaja upanje in novo obzorje, potem bomo našli načine, kako premagati zlo in svet nas bo podpiral.
Izjava o omejitvi odgovornosti: Stališča, ki jih izrazijo pisci v tem razdelku, so njihova lastna in ne odražajo nujno stališča bbabo.net
bbabo.Net