Bližnji vzhod (bbabo.net), - Študija pravi, da je sektor v propadanju zaradi težav, ki so privedle do gospodarskega zloma leta 2019
Skupnost mednarodne pomoči je treba spodbuditi, da pretaka sredstva v zdravstveni sistem
LONDON: Zdravstveni sistem Libanona je po valu za valom politične in gospodarske krize v negotovem stanju. Ker se država spopada zaradi pomanjkanja zdravstvene oskrbe, porasta števila primerov COVID-19 in odhoda usposobljenih zdravstvenih delavcev, o nujnosti sektorske potrebe po zunanji pomoči ni več predmet razprave.
V večini držav bi se morda zdelo smiselno poiskati vlado za izvedbo reform, da bi zdravstveni sistem rešili pred propadom. Toda v Libanonu, kjer je nedvomno politika sama tista, ki zboli narod, je malo verjetno, da bo država v boju ponudila rešitve.
Nova študija, ki sta jo vodila King's College London in ameriška univerza v Bejrutu, kaže, da je zdravstveni sistem Libanona v upadu v veliki meri zahvaljujoč enakim katastrofalnim političnim odločitvam in sistemskim težavam, ki so privedle do gospodarskega zloma države leta 2019.
Študija »Kako je zaradi politike zbolela narod«, ki jo je izvedel projekt Research for Health in Conflict–MENA (R4HC-MENA), kaže, kako je vrsta politično povzročenih katastrof ustvarila krizno državo, ki se ni pripravljena spopasti s poglabljanjem izredne razmere v javnem zdravju.
Dr Adam Coutts, eden od vodij projekta R4HC-MENA, opisuje zdravstvene razmere v Libanonu kot »počasi premikajočo se razbitino vlaka, ki se je pospešila v obdobju pred pandemijo, ko je gospodarstvo leta 2019 propadlo«.
Vse od konca državljanske vojne v Libanonu leta 1990 so sektaštvo, klientelizem in korupcija prevladovali v političnem življenju in državo pognali v zaporedne nemire in nestabilnost.
Korupcija, hiperinflacija in propad bančnega sektorja leta 2019 so Libanon pahnili v najhujšo gospodarsko krizo v njegovi sodobni zgodovini. Prihod milijonov beguncev iz sosednje Sirije je le še povečal obremenitev njene škripajoče infrastrukture.
Približno 19,5 odstotka 7-milijonskega prebivalstva Libanona je beguncev iz sosednjih držav. Ker že živijo negotovo v revnih skupnostih, le redki med njimi imajo sredstva ali povezave za pridobitev vitalnih zdravil v času pomanjkanja.
Medtem pa je zaradi drastične devalvacije valute zdravstveno zavarovanje mnogim Libanoncem postalo nedostopno.
"Socialne in gospodarske razmere v Libanonu so trenutno grozne," je dejal dr. Coutts. "Deset let se v Libanonu ukvarjamo z zdravstvenimi, gospodarskimi in socialnimi vprašanji in še nikoli nismo videli tako slabega."
Nenehno izčrpavanje deviznih rezerv je libanonskim trgovcem otežilo uvoz bistvenega blaga, vključno z osnovnimi zdravili, in je povzročilo, da so banke omejile kreditne linije – katastrofa za državo, ki je tako močno odvisna od uvoza.
Poleg tega imajo pacienti težave pri dostopu do terminov in operacij, saj zdravstveno osebje množično beži iz države.
Glede na študijo R4HC-MENA se je od začetka krize odselilo približno 400 zdravnikov in 500 medicinskih sester od 15.000 registriranih zdravnikov v državi in 16.800 registriranih medicinskih sester.
Zadeve še hujše, zaradi kroničnega pomanjkanja električne energije v Libanonu so bolnišnice prisilile, da se zanašajo na zasebne generatorje, da bodo luči in njihova oprema za vzdrževanje življenja delovala. A generatorji delujejo na gorivo, ki ga tudi večno primanjkuje.
Kljub resnosti nujne zdravstvene oskrbe se libanonska vlada ni mogla odzvati, saj ji med številnimi kriz, ki se prekrivajo, primanjkuje tako finančnih sredstev kot volje.
»Zdi se, da se na zdravje vedno gleda kot na slab odnos v razvoju in zgodnjem okrevanju v primerjavi z gospodarsko stabilizacijo, izobraževanjem in varnostjo,« je dejal dr. Coutts. "Težava je v tem, da če še naprej zanemarjamo zdravje in zdravstvene sisteme, to vodi v še večje težave v prihodnosti."
Pandemija COVID-19 je prišla v najslabšem možnem trenutku za Libanon, kar je dodatno razkrilo šibkost zdravstvenega sistema in dodatno obremenilo prizadeto gospodarstvo države.
"Kot kaže pandemija COVID-19, če zanemarite zdravstvene sisteme, se ne morete odzvati na nujne zdravstvene razmere," je dejal dr. Coutts. »Zdravje je glavna skrb ljudi. To je vprašanje na ravni ulice, ki vpliva na vse v vsakdanjem življenju ljudi. Razvoj mora temeljiti na življenju in preživetju."
Medtem ko okužbe s COVID-19 v Libanonu trenutno upadajo, so zaporedni valovi virusa uničujoče vplivali na libanonski zdravstveni sistem. Decembra 2020 je bilo na primer okoli 200 zdravnikov, ki niso imeli dovolj zaščitne opreme, da bi se izognili okužbi, dali v karanteno.
Študija R4HC-MENA je pokazala, da so zaporedni vrhovi virusa preobremenili bolnišnične zmogljivosti in vire, kar je še poslabšalo pomanjkanje osebja, da ne govorimo o opremi, kot so ventilatorji in farmacevtski izdelki.»Številne zasebne bolnišnice niso bile pripravljene izvajati oskrbe zaradi bolezni COVID-19 zaradi strahu pred 'izgubo' dohodka od donosnejših storitev, izgube svojega zdravnika in negovalnega osebja ter pomanjkanja zaupanja, da jim bo vlada dejansko povrnila stroške,« dr. Fouad M. Fouad, vodja projekta R4HC-MENA v Bejrutu, je za bbabo.net povedal.
Ravno ko se je zdelo, da se stvari za zdravstveni sektor v Libanonu ne morejo poslabšati, je eksplozija v bejrutskem pristanišču 4. avgusta 2020 uničila celotno mestno četrt.
V eksploziji je umrlo več kot 220 ljudi, okoli 7000 je bilo ranjenih, okoli 300.000 pa je ostalo brez strehe nad glavo. V nekaj urah po eksploziji so v mestne bolnišnice začeli pritekati ljudje z vsemi vrstami travm, iznakaženimi opeklinami in ranami zaradi letečega stekla in zidov.
Vendar pa je eksplozija uničila tudi zdravstveno infrastrukturo mesta. Po oceni SZO so bile štiri bolnišnice močno prizadete, 20 ustanov primarne zdravstvene oskrbe, ki so oskrbovale približno 160.000 bolnikov, pa je bilo poškodovanih ali uničenih.
"Eksplozija je povzročila številne zdravstvene in rehabilitacijske potrebe med preživelimi," je za bbabo.net povedala Rasha Kaloti, raziskovalna sodelavka pri projektu R4HC-MENA.
"Prav tako je veliko bolnikov povzročilo, da so zamudili rutinsko oskrbo zaradi različnih stanj, vključno s terapijo kritične oskrbe, kot je zdravljenje raka, pri čemer so se mnogi morali preseliti v druge bolnišnice, kar je povzročilo zamude in pomanjkanje kontinuitete oskrbe."
Medtem so se učinki eksplozije na duševno zdravje začeli pojavljati šele zdaj, preživeli pa doživljajo anksioznost, depresijo in posttravmatsko stresno motnjo.
Embrace, nevladna organizacija za ozaveščanje o duševnem zdravju v Libanonu, je v prvih 10 dneh po eksploziji anketirala približno 1000 ljudi, starih od 18 do 65 let. Ugotovilo je, da je 83 odstotkov vprašanih poročalo, da se skoraj vsak dan počutijo žalostne, 78 odstotkov pa jih je poročalo, da se vsak dan počutijo zelo tesnobne in zaskrbljene.
Eksplozija je prav tako pospešila beg možganov kvalificiranih delavcev, vključno z zdravstvenim osebjem. Glede na študijo R4HC-MENA je 43.764 Libanoncev emigriralo v prvih 12 dneh po eksploziji.
R4HC-MENA je predstavil več priporočil za pomoč Libanonu pri reševanju zdravstvenega sistema. "Prva stvar, ki se mora zgoditi, je, da se dajo jasne politične zaveze za zagotavljanje zdravja in dobrega počutja Libanoncev in beguncev," je dejal dr. Fouad.
»Treba je ustvariti novo družbeno pogodbo. Samo podpis izjave SZO o univerzalnem zdravstvenem varstvu ni dovolj."
Dejansko so vzroki za propad libanonskega zdravstvenega varstva v veliki meri politični. Za dr. Couttsa bi lahko bil dober prvi korak ponovna opredelitev definicije »neuspeha države«, da bi spodbudili mednarodno skupnost pomoči, da pretaka sredstva v zdravstveni sistem.
»Težko je razumeti, kako Libanon ni propadla država, ko je zdravstveni sistem na zadnji nogi, polovica prebivalstva si ne more privoščiti dostopa do zdravstvenega sistema, tri četrtine prebivalstva je na pragu revščine Svetovne banke in ogromno Sredi prestolnice je prišlo do eksplozije, ki jo je povzročil človek, za katero nihče ni odgovarjal,« je dejal.
"Če to ni neuspeh države, potem je treba neuspeh države na novo opredeliti."
bbabo.Net