Ugotovitev Azijske razvojne banke (ADB), da je Pakistansko razmerje med trgovino in BDP med najnižjimi na svetu, samo postavlja tisto, kar je bilo že znano, v širši perspektivi. Poročilo Pakistana Economy and Trade in the Age of Global Value Chains ga navaja na 30 odstotkov, poleg tega pa poudarja, da je precej nižji od držav s primerljivim BDP, kot so Filipini, Vietnam, Nizozemska itd. Vse to samo dokazuje, da vse nekatera prizadevanja zaporednih uprav, da bi izvozu vdihnila novo življenje, so bila neuspešna. Zato je potencialna prednost, ki jo je ugotovila banka, da tudi slab položaj pušča veliko prostora za izboljšave, v našem konkretnem primeru morda nekoliko zgrešena.
Opozarja tudi na glavne težave. V vseh teh letih in kljub številnim poskusom dodajanja vrednosti izvozni košarici glavni izvozni trg ni bil nikoli zares diverzificiran izven ZDA, Evrope in Kitajske. Še bolj zlovešče je, da pakistansko gospodarstvo ostaja eno najmanj odprtih na svetu. In eno vprašanje pojasnjuje drugo. Kajti v moderno, globalizirano dobo se ni mogoče vključiti, ko je lokalna birokracija sama definicija neučinkovitosti in nesposobnosti in se tudi ogiba nazaj, da bi napredek čim bolj počasen. Številne uprave so poskusile srečo z birokratskimi reformami, a nobena še nikoli ni bila uspešna.
O demokratičnih razmerah veliko pove tudi to, da je bil zadnjič resen napor za oblikovanje novih trgovskih trgov, ko je bil na oblasti general Mušaraf. Ker je takratni minister za trgovino tudi sedanji posebni svetovalec premierja za trgovino, bi si človek mislil, da bi isto idejo dal tudi sedanji vladi. Tako ali drugače pa bo morala vlada izboljšati prihodke od trgovine. Edina druga možnost je neskončno zanašanje na dolg; vendar bi to na koncu dneva skrčilo gospodarstvo in še bolj znižalo razmerje med menjavo in BDP. Tudi glede novih dolgov smo skoraj prišli do konca, saj so prejšnji pogoji vedno bolj neznosni.
Izvoz mora prednjačiti, a zaenkrat še nimamo niti izvedljivega načrta, kar bi moralo skrbeti odločevalce v Islamabadu. *
bbabo.Net