Pojav neliberalnih politikov na Zahodu je pripeljal do prerokb o koncu demokracije. V ZDA Donald Trump manevrira, da bi se leta 2025 vrnil v Belo hišo, potem ko je poskušal razveljaviti volitve, ki jih je izgubil leta 2020. V Franciji se za predsednika ne poteguje eden, ampak dva skrajno desna populista. V Italiji pa bosta Matteo Salvini iz Lige in Giorgia Meloni iz postfašističnih bratov Italije verjetna kandidata za premiersko mesto, ko bodo Italijani šli na volišča leta 2023.
Tako kot desničarski politični in medijski operativci v ZDA so se Salvini, Meloni in Marine Le Pen iz francoskega skrajno desnega nacionalnega zbora poklonili madžarskemu premierju Viktorju Orbanu. Niso skrivali svoje skušnjave, da bi sledili njegovi znamki neliberalizma, če bi imeli priložnost.
Zaskrbljenost glede prihodnosti običajno oblikujejo naši najbolj živi spomini na preteklost. O grožnji fašizma smo se učili od staršev in starih staršev. In zadnja leta smo opazovali, kako so avtoritarni voditelji demokratično prihajali na oblast, samo da bi spodkopali ustavne norme in institucije, ko so na položaju. Ta "volilni" model za vzpostavitev avtokracije se je tako zdel močna grožnja.
Toda ali nas skrbi prava vrsta demokratičnega upada? Pravzaprav je bolj neposredno tveganje v spustu iz demokracije v ohlokracijo, izraz, ki ga je skoval grški zgodovinar Polibij v drugem stoletju pred našim štetjem, da bi opisal vladavino mafije. Ohlokracija je posledica tega, da politiki uporabljajo poceni darila in zapeljive pogovore, da bi pritegnili volivce, ki ne cenijo njihove svobode, ker še nikoli niso doživeli zlorab ali zatiranja nedemokratičnega upravljanja.
Kot pojasnjuje Polibij v Zgodovini: "Dokler preživijo nekateri od tistih, ki so izkusili zlo oligarhične oblasti, so zadovoljni s sedanjo obliko vladanja in visoko cenijo enakost in svobodo govora. Ko pa je nov nastane generacija in demokracija pade v roke vnukov (...), ti so se tako navadili na svobodo in enakost, da je ne cenijo več.(...) Ko torej začnejo hrepeniti po oblasti in je ne morejo doseči preko sebe oz. lastne dobre lastnosti, uničujejo svoja posestva, mamijo in kvarijo ljudstvo na vse mogoče načine. In (...) se demokracija po drugi strani ukine in spremeni v vladavino sile in nasilja."
Pred Polibijem sta se tako Platon kot Aristotel strinjala tudi, da je demokracija potencialno ranljiva za nenehno spreminjajoča se javna razpoloženja, ki jih je zlahka manipulirati. V našem času temu pravimo populizem, oznaka, ki nam omogoča, da vso krivdo za demokratično nazadovanje prevalimo na posamezne populistične figure, kot so gospod Trump, gospa Le Pen in gospod Salvini. A čeprav so ti politiki spodbujali strah pred priseljenci in polarizirali javno mnenje, ne delujejo v vakuumu. Svoje politične uspehe dolgujejo volivcem (in v primeru gospoda Trumpa številnim ameriškim konservativnim elitam).
Ohlokracija enaindvajsetega stoletja se nagiba k preseganju klasičnega populizma in vključuje širše dele javnega življenja. Danes izstopajo trije simptomi tega procesa. Prvič, glavne politične stranke so bile izpraznjene, z nejasnimi političnimi programi in ožjimi potmi za nastanek novih voditeljev. Republikanska stranka v ZDA je pravi primer. Toda tudi na zadnjih dveh predsedniških volitvah so demokrati nadaljevali z dvigovanjem dolgoletnih establišmentov, tudi ko se je zdelo, da so časi zahtevali nove osebnosti in sveže ideje.
V Veliki Britaniji je Boris Johnson prevzel slavno konservativno stranko, najprej s prodajo laži o brexitu, nato pa s podhranjevanjem zablode, da bi bila ločitev od Evropske unije lahka in koristna. Ni presenetljivo, da bi se tak voditelj počutil dovolj neranljivega, da bi gostil ali se udeleževal zabav, medtem ko je bila preostala država v pandemični zapori.
Nič boljše ni v Italiji, kjer nobena glavna stranka nima verodostojnih notranjih demokratičnih procesov za izbiro novih voditeljev ali oblikovanje političnega programa. Stranke so tako nesrečne, da morajo redno klicati tehnokrate za obvladovanje zapletenih kriz, kot se je zgodilo s premierjem Mariom Montijem v letih 2011-13 in zdaj Mariom Draghijem. Nedavni krči med strankami in znotraj njih pri izbiri novega vodje države so še en dokaz o tem, kako nefunkcionalen je postal rimski politični razred.
Drugi pomemben simptom demokratičnega propada je degradacija medijev. Demokracija trpi, ko medijske organizacije postanejo pristranske, polarizirane in plitke (z uporabo senzacionalizma in strahu v iskanju tržnega deleža). Ko je družba politično polarizirana, založniki in uredniki vidijo komercialno priložnost v spodbujanju podobno mislečih segmentov prebivalstva.Zlasti v zadnjih letih so vodilni mediji ugotovili, da se splača zavzeti neomajno stališče do kontroverznih osebnosti, kot so M Trump, gospod Johnson, nekdanji italijanski premier Silvio Berlusconi ali Beppe Grillo, ustanovitelj italijanskega populističnega Gibanja petih zvezd.
S tem, ko so postali odvisni od polarizacije, so ga mediji nahranili in naredili malo, da bi pomagali pri oblikovanju javnega mnenja poleg kratkoročnih političnih konfliktov. Kot je Leslie Moonves, takratni izvršni direktor CBS, dejal o Trumpovi predsedniški kandidaturi leta 2016: "Morda ni dobro za Ameriko, je pa presneto dobro za CBS."
Tretji simptom je porast klepetanja na družbenih medijih kot prevladujočega vpliva na poglede in odločitve politikov. Kot novinar osebno poznam ugledne voditelje, ki so odvisni od Twitterja in na njem preživijo precejšen del svojih dni. Twitter postane njihova realnost, medtem ko njihovi volivci še naprej živijo v resničnem svetu.
Politični sistem z izdolbenimi strankami bo bolj verjetno podlegel takšnim pritiskom. Ker se sistem vedno bolj ne spopada z dolgoročnimi vprašanji, zaupanje vanj erodira in javno mnenje postaja vse bolj nestanovitno, kar ima za posledico zdaj že znano spiralo hrupa, neučinkovitosti, malomarnih medijev, agresivne retorike in kratkovidnih političnih programov.
To je formula za ohlokracijo. Dvaindvajset stoletij po njegovi smrti ima Polibij našo številko. ©2022 Project Syndicate
Federico Fubini, ekonomski novinar in glavni urednik pri Corriere della Sera, je nazadnje avtor knjige Sul Vulcano (Longanesi, 2020).
bbabo.Net